Na Kulturnem bazarju v regiji, ki smo ga pripravili v Gledališču Koper s številnimi partnerji v projektu, smo se zbrali z vseh koncev naše dežele, da bi zelo od blizu začutili optimizem in vero v naše delo in poslanstvo. Naslednji dan je bil spet tak, kot dan pred četrtkom. Mogoče še slabši, z več dvomi, pa ne o dobro pripravljenem in elegantno uresničenem srečanju, ampak o svetu, ki mu, kot kaže, ni pomoči.
Berem časopise, predvsem razmišljanja ljudi, ki so si vzeli čas za razmislek, ker pet ali deset tisoč znakov ne napišeš, če nimaš kaj povedati. Se že bolj splača obesiti sliko (svojo prečudovito) ali tujo (zasmehujočo ali sovražno) z največ sto znaki na spletno vesolje. Kot nekoč v Cicibanu, ko smo bili majhni in so nas učili brati z risbicami in črtami, na katere smo sami napisali manjkajočo besedo. Zdaj smo spet majhni, ker smo si svet zmanjšali na stanje nenehne napetosti in kronične nasičenosti dvomov vseh vrst, kar nas tako strašno polarizira, da se smo kljub izrazitemu sovraštvu, aroganci in cinizmu dejansko paralizirani. Nepremikajoči v svoji lastni cerkvi. Verjetno se bomo morali reprogramirati, če bomo hoteli naprej. Proti drugemu, ki je drugačen od nas. Ki ima drugačne strahove, demone, zgodovinske bolečine in brazgotine. In spet se bomo morali naučiti pogovarjati, brati in pisati. Spet se bomo morali naučiti reda, tovarištva in poguma. Sicer lahko na demokracijo kar pozabimo.
Potem pa je prišla sobota dopoldan, ko smo v gledališču izvajali program kulturno-umetniške vzgoje v obliki pripovedovanja ene pravljice v treh jezikih. Otroci in starši, ki jih je bilo skoraj devetdeset, so prisluhnili igralcema in učiteljici angleščine, ki so jim z interpretacijo in igranjem najprej v slovenščini, potem italijanščini in na koncu v angleščini pripovedovali o svetu, ki je v vseh jezikih enak, samo sliši se drugače. Na koncu so otroke vprašali, katero pravljico bi si želeli slišati naslednjič. Predlogi so švigali pod reflektorji naše male dvorane še med aplavzom in potjo iz dvorane. Takrat pa ob meni silovit jok majhne, štiriletne deklice v žabicah, krilcu iz tila in čopku s trakcem. Ta jok ni bil histeričen jok, prej jok obupa in groze. Zdelo se je, kot da bi se izgubila in je čisto sama z velikimi solzami, ki so ji tekle po licih. Mama mi pove, da je niso slišali. Kdo, kaj niso slišali? Njene pravljične želje. Primem jo za rokico in odvihrava z odra proti garderobam. Anja, Francesco in Ivanka so še tam in ji z vso nežnostjo prisluhnejo. Najprej počakajo, da se umiri in potem pove: rada bi slišala Muco Copatarico.
Dajo si petko, kot se med zavezniki spodobi, in ko jo nosim nazaj, jo vprašam, zakaj ima rada Muco Copatarico? »Ker šiva vsem otrokom copatke.« Kakšna nežna, empatična dušica je to, si mislim in dobro vem, da je Muca Copatarica varnost. Red, tovarištvo in pogum, o katerem piše Ela Peroci, dajejo otrokom občutek odgovornosti, ta pa varnosti. Tudi majhni otroci hočejo biti odgovorni, tovariški in pogumni. Le kdaj smo prišli do ideje, da jim tega ni treba?
Ko sem jo prinesla k mami in očetu, je povedala, da bodo povedali Muco Copatarico, in to v »enščini, anščini in leščini«.
