Še ne polnoleten je imel dve samostojni razstavi in ilustriral dve knjigi pravljic. V glasbeni etnoskupini Vruja je violino igral od svojega enajstega leta, vse do leta 2000, ko je začel desetletno igranje v Duatonic Strings z Manuelom Šavronom. To so bila leta potovanj in mednarodnih glasbenih uspehov, zdaj pa violino v roke prime le tu in tam, da razgiba mišice in strune. Njegova likovna umetnost je že dolgo doma v digitalnem svetu, liki iz domišljijskega sveta pa so pogosto na robu groteske in jim je zvest že od mladega. Po nekaj letih ilustriranja zanimivih likov pri podjetju Ekipa 2 v Ljubljani zdaj dela za prestižni studio SMV ( Six More Vodka) v Berlinu in v družbi z najboljšimi svetovnimi ilustratorji ustvarja ilustracije in idejne zasnove za igre, aplikacije in filme. Misli na platno in čopič na srečo še ni opustil. Kri pač ni voda, letos mineva 20 let od smrti njegovega očeta Luciana Kleve, fotografa in glasbenika, enega od ustanoviteljev etno skupine Istranova, predhodnice Vruje.
Njegova likovna govorica
Roka je težko ujeti v živo, lažje gre po elektronskih poteh, saj je razpet med domačim Strunjanom, življenjem v Ljubljani in delom na daljavo v Berlinu. Zanimiv je pogled na njegov Instagram profil Rokkistuff, kjer mrgoli likov iz njegove domišljije. Prvo samostojno razstavo je imel leta 2005 v Manziolijevi palači v Izoli, ko je bil še gimnazijec. Bila je polna ironije in natančnih risb junakov, ki jih v Rokovem umetniškem avtogramu zaznamo še danes: »Moje zanimanje za to tematiko je ostalo enako, sčasoma sem se še bolj poglobil v raziskovanje podobnih idej. Najbrž bi se dalo marsikatero povezavo narediti na psihološki ravni, vendar je z likovnega vidika zame estetika groteske zelo vznemirljiva tema. Ustvarjanje teh bitij in likov izraža mojo osebno mitologijo, to so arhetipi in simboli iz moje mentalne knjižnice. V mojem duševnem prostoru se pop kultura in stara mitologija prepletata z osebnimi zgodbami.«
Rok je obiskoval italijansko osnovno šolo in gimnazijo, je pripadnik italijanske manjšine, a se je odločil za študij slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani: »Večina sošolcev se je odločila za nadaljevanje šolanja v Italiji, ne vem, zakaj me je pritegnila Ljubljana, a sem se vrgel v novo izkušnjo. Ni mi žal, da sem izbral to pot. Akademija je bila zelo zdrava izkušnja, ki mi je razširila obzorja. Veliko izjemnih ustvarjalcev in dobrih prijateljev sem spoznal.«
V življenju vedno pridejo obdobja novih izzivov in tako je tudi Roka poklicala tujina. Že med študijem se je usmerjal k ilustraciji in se iz tradicionalnega premikal v digitalni medij, kar mu je omogočalo vstopanje v mednarodni prostor. Kakšni so bili koraki sodelovanja s tujino, za koga zdaj delaš v Berlinu? »Trenutno delam na daljavo za Berlinski studio SMV (Six More Vodka). V ilustratorskem svetu veljajo za prestižno podjetje na izjemno visoki kakovostni ravni. Vedno sem si želel sodelovati z njimi. Ne zaradi ugleda podjetja, pač pa zato, da bi spoznal njihove ustvarjalce in se od njih učil. Po poldrugem letu sodelovanja lahko rečem, da so moji sodelavci med najbolj talentiranimi ustvarjalci v Evropi in neverjetno skromni in dobrodušni ljudje. Tu delamo ilustracije in idejne zasnove za igre, aplikacije in filme. Vse od začetka moje ilustratorske kariere me vodi načelo, da več kot znaš, več si vreden. V tej industriji se nihče ne ozira na uradne papirje, diplome ali končane šole. Vse, kar res šteje, so leta izkušenj, sposobnost sodelovanja in znanje. Veliko sem se moral naučiti sam. Učil sem se med študijem, v prostem času in povsod, kjer se je dalo.
Njegova glasbena pot
V zibelko sta bila Roku položena dva velika talenta – likovni in glasbeni. Dolgo sta vzporedno živela enako živahno. Bil je najmlajši član Vruje, v njej je kot otrok igral še skupaj z očetom in nadaljeval tudi po njegovem slovesu, potem je sledilo deset let dueta Diatonic Strings z Manuelom Šavronom – veliko potovanj, nastopov, tudi nagrad: »Glasba je bila pomemben del mojega odraščanja. Z Vrujo sem nastopal od enajstega leta, z Manuelom pa od srednje šole dalje. Veliko sem dal glasbi, veliko sem dobil v zameno. Imam krasne spomine z nastopov in potovanj v obeh zasedbah. Spomnim se, kako sva z Manuelom neučakano gledala na oglasno desko rezultatov mednarodnega tekmovanja PIF (Castelfidardo) za kategorijo World Music za komorne zasedbe in ugotovila, da sva prejela srebrno priznanje. Veliko je bilo takih trenutkov, vendar nisem nadaljeval z glasbo. Življenjska pot me je odnesla v druge vode.«
Pokojni oče Luciano Kleva je petletnega Roka peljal na šolanje violine v Trst po programu Suzuki, ki že zelo majhne otroke skozi igro uči igranja instrumenta: »Potem pa sem glasbeno izobraževanje nadaljeval v osnovni in srednji glasbeni šoli. Moj odnos do glasbe se je z leti spremenil in postal kar zapleten. Občutek imam, da sem v procesu glasbene šole veliko tehnike pridobil, a vendarle nekaj tudi izgubil. Podobno opažam tudi pri drugih glasbenikih: neko pristnost in veselje do samega igranja. Glasbena šola je bila zame težek tehnični trening, v srednji šoli sem večino dni prihajal domov zvečer. Poleg gimnazije sem vzporedno delal še srednjo glasbeno šolo z domačimi nalogami, kot so solfeggio, zbor, komorni orkester, violinske vaje, klavir. Verjamem, da sem svojo glasbeno ustvarjalnost ohranil samo z nastopanjem z Vrujo in Diatonicstrings duom.«
20 let od smrti Luciana Kleve
Decembra letos bo ta obletnica in izšla bo monografija, ki jo bo izdala Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola: »Monografija je velik projekt. Pobuda zanjo je prišla že pred leti in letos bomo s skupnimi močmi predstavili knjigo. Naša družina je zbrala veliko gradiva iz arhiva, pri ustvarjanju knjige pa nam pomagajo Maurizio Tremul, Agnese Babič, Dejan Mehmedovič, Mario Steffé, Fulvia Zudič, Franco Juri in drugi Luciovi prijatelji.« Rok v Ljubljani živi s Tanjo, tudi ilustratorko, ki je z željo, da bi se ilustratorji povezali in ustvarili prostor za izmenjavo znanja, se družili in dvignili zavest o digitalni ilustraciji, v Ljubljani s prijateljico ustvarila skupino Papirnate sanje. To je bilo pred desetimi leti. Tu se je rodila njuna ljubezen in zdaj skupaj delata za isti studio v Berlinu. Kakšno dediščino pa je Roku zapustil oče, Luciano Kleva, pove v enem stavku: »Dobroto do sočloveka.« Vsi, ki smo ga poznali, to misel mirno podpišemo in se veselimo njegove monografije.
