Večer resničnih zgodb, je ponudil 6 govorcev, ki vsak na svoj način sodelujejo z otroci in njihovimi starši ter dnevno prihajajo v stik z njimi, se soočajo z njihovimi izzivi, stiskami, vsak izmed šestih govorcev se trudi pomagati in risati nasmešek na obraz družinam, ki to pomoč potrebujejo. Čeprav je pot do srečnega konca dolga, težka in za marsikoga prezahtevna. Govorci, ki smo jih poslušali so dokaz, da se da, da nič ni nemogoče – le prisluhniti si moramo. Z vami delimo nekaj zgodb in njihovih glavnih sporočil. Dogodek je organiziral inštitut 8. marec.
Še več stisk je povzročila epidemija
O stiskah smo pisali tudi v teh člankih:
https://obalaplus.si/mladostnikov-sos-stiske-v-casu-epidemije/
Preberite si tudi intervju, ki smo ga pripravili s psihiatrom
Večer resničnih zgodb
Boštjan Kotnik je pedagoški delavec na centru Janeza Levca v Ljubljani, sam je oče štirih otrok.
Govoril je o fantu, ki ga je spoznal pred sedemnajstimi leti:
“Imeli smo fanta, ki so se ga povsod naveličali, star je bil 8 let. Prišel je v našo vzgojno skupino. Bil je neješč, ni imel odnosa do hrane. Otroke smo peljali v mesto na sladoled, vsi so ga z veseljem pojedli, on ga je poskusil in vrgel v Ljubljanico. Vsi smo bili presenečeni, on pa je rekel, da mu ni bil všeč.” Ob tem je Kotnik še dodal, da je potrebno vztrajati, ko so vsi njegovi sodelavci obupali, je on vztrajal in poskusil večkrat. Pomembno mu je bilo ustvariti pozitiven odnos do hrane, ki danes pogosto manjka ne zgolj pri mladih temveč tudi pri odraslih.
Kot je še poudaril, je potrebno se najprej vprašati o vzrokih, postaviti odnos do hrane in drug z drugim, ki bo temeljil na spoštovanju in zaupanju ter vztrajati. Izpostavil je še pomen lastne participacije otrok, kot je povedal Kotnik, po njegovih izkušnjah otroci mnogo bolj cenijo dobrino, če se morajo zanjo potruditi. Recimo, si izlet prislužiti z neko vključenostjo v neko dejavnost v centru ali kaj podobnega. Otroci so radi vključeni, nekaj naredijo, pri nečem pomagajo in s tistim “delom” pokrijejo stroške izleta. Pomembno je vztrajati, tudi ko vsi drugi obupajo. Fant iz njegove zgodbe je danes postaven, vzor primernega prehranjevanja. Vse izvira iz stisk, ki se začnejo v družini in vse večje odtujenosti tako družbe, kot celo primarne družine.
Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja
Pediatrinja, ki je že sodelovala v akcijah Inštituta 8. marec, tudi v tisti za brezplačna kosila v osnovnih šolah. Pripovedovala je o različnih izkušnjah pri delu z otroki in izpostavila, da je najpomembnejši spoštljiv odnos. Tudi ona je govorila o prehrani: “Otroci v šoli preživijo veliko časa, zato morajo imeti tam urejeno tudi hrano. Moramo najti načine, da bodo otroci imeli in jedli zdravo hrano.” Pripovedovala je o šestošolcu, obilen fant, tudi starša sta bila bolj “okrogla kot pravi” Fantu je rekla: A bi se lotila tega izziva, ti pomagam, bi si tega želel, da rešiva te tvoje težave ( s prekomerno telesno težo) Ko sta se dogovorila, mu je rekla, naj pride čez en teden s seznamom, kaj je v tistem tednu jedel.
Ugotovila je, da ga je mama izpisala iz kosila zaradi finančne stiske. Na domačem jedilniku, pa so bili makaroni, krompir, kruh, zgolj enkrat solata, makaroni narejeni z maslom ali drobtinami, puding… Kot je poudarila razume problem kje dobiti denar, saj je zdrava hrana dražja. Sploh v mestih, kjer ni veliko priložnosti za domač vrt. V Kopru, kjer tudi deluje spoznava tudi družine iz nekdanje skupne države, denimo Albanije. Te družine, se morajo tako kot večina ostalih tekom poletne sezone izseliti iz stanovanj, tako opaža, da se te albanske družine vračajo v Albanijo in celo nekoliko prej zaključijo s šolskim letom. V Kopru je spoznala albansko družino, Fantek, ki je imel pet let je bil močno prehranjen, mami in očetu je šel na živce, zato so ga večkrat pretepali. Kot je še dejala, moramo spremeniti življenjski slog. V stresnih situacijah posežemo po nezdravi prehrani. Manj težav imajo po njenem mnenju tisti, ki imajo vsaj 1 topel obrok z družino v dnevu.
Sonja Rutar, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem
Pri svojem razvojnem in raziskovalnem delu veliko sodeluje z učitelji iz prakse, prizadeva pa si za zagotavljanje participacije učencev v vzgoji in izobraževanju ter kakovostne šole.
Izpostavila je zakaj je ponosna državljanka, kaj vse jim je uspelo na področju izobraževanja in na kako visoki ravni je izobraževalni sistem, saj si kot pravi Slovenija prizadeva za urejeno okolje. Ob tem je še poudarila problem digitalilizacije. Kot pravi, je ne razumemo preveč dobro. Napačno razumemo, dostop do digitalizacije in uporabo, ki se pogosto zlorablja. Kljub vsej visoki tehnologiji, se srečuje s študenti, ki ne znajo uporabljati Worda, ker niso bili ustrezno poučevani.
Velikokrat se v izobraževalno pot vključijo starši, sposobnosti otrok so lahko višje ali nižje kot predvidevajo starši in mnogi tega ne sprejmejo. Kot je še dodala, Zakaj bi vse ocenjevali? Po njenem mnenju, to namreč ni nujno, saj so raziskave pokazale, da so se imeli dobro otroci tudi, če niso bili ocenjevani, imeli so več motivacije in entuziazma. Pri nas se po njenih besedah še vedno preveč pozornosti in pritiskov vrši na ocenjevanje, ocenjevanju se daje velik, odločilen pomen. Tako pa pride do vse večje tekmovalnosti med mladimi in tudi starši in posledično do vse večje tekmovalnosti v družbi. Zaključila je z mislimi, da je delala z romskimi otroki, v romska naselja so se vlagali milijoni, stanje pa ostaja nespremenjeno.
Večer se je zaključil in ostalo je upanje, da so stiske prišle do odločevalcev na lokalni in državni ravni.
