Z ustvarjalno ekipo Gledališča Koper že dober mesec vadite za novo predstavo Moriti čuječe. Kako se znajdete v Istri? Kako preživljate proste trenutke v dnevu?
Lepo je pri vas. Po vajah včasih pešačim na relaciji Koper–Izola–Koper. No, naj se pohvalim, da sem nek dan podaljšal kar do Pirana. Resnici na ljubo pa je največkrat moje obračališče pri Žusterni.
Kako je tukaj delati? Ali je res, da je tu ritem sredozemski, medtem ko se vas v krajih, od koder prihajate, držita bolj germanska disciplina in red?
Delo gledališčnikov je v bistvu povsod enako. Vsi si vedno želimo na koncu koncev isto. Svoje delo bi radi opravili tako, da bi bilo občinstvo vsaj zadovoljno; še raje navdušeno. V vaših krajih ste morda res malo bolj ležerni, ampak ležernost je za ustvarjalnost lahko dobra. Disciplinirana ležernost – to bi lahko bil v našem štajersko-primorskem primeru ideal. Sicer pa je v zaodrju vašega gledališča veliko mladih, novih sodelavcev – odkar sem delal pri vas zadnjič – in to je res lep občutek! Občutek rasti, razvoja, pomlajevanja.
Moriti čuječe je komedija, s katero bodo v Gledališču Koper sklenili sezono. Kaj lahko pričakuje občinstvo?
Hm … V osnovi gre za nekakšno kriminalko, triler; izvorno roman. Precej »odštekana« zadeva, z mnogo prizorišči, številnimi osebami, umori, prostitucijo, drogo, multikulturnostjo, policijo, tolpami, korupcijo, velikimi zaslužki z nečistimi posli … Kot kontrapunkt pa pride čuječnost. Ta čudna beseda, mindfulness rečejo Angleži. Zavedanje… zavedanje vsakega hipa, ostajanje pri sebi… Skratka: če si čuječ, boš moril? Občinstvo lahko pričakuje precej nenavadno komedijo; s čudnim humorjem (v prevodu Darka Čudna), bizarnimi situacijami in številnimi prišleki (Rus, Bolgar, Italijan … zgodba se odvija v Nemčiji, kjer je večkulturnost zelo zelo velika družbena tema.)
V čem je posebnost tega dela? Zdi se, da vam je precej blizu?
Zakaj se vam tako zdi? Sam imam bolj občutek, da česa bolj zmešanega in norega še nisem režiral. No, posebnost tega dela je ogromen izziv za igralce: trije, eden v eni veliki, osrednji, kompleksni vlogi, dva pa v številnih epizodnih, odigrajo skupaj več kot petnajst oseb. Izjemno neobičajno in že zato izzivalno. Veliko rešitev morajo igralci dejansko naravnost “izumiti” – kako se bodo brez popolne preobleke pre/levili iz vloge v vlogo.
Kakšno kavo imate najraje? Kaj pa Ratko Mladić? Nam lahko poveste kaj več o kuhanju kave zanj?
Ena bela na dan – tukaj pri sosedu, v pekarni Evropa ob rogljičku, ali v Loggi – prežene zaspanost stran. No, potem prijazni Igor (Štamulak) včasih kakšno skuha še med pavzo na vaji … Čim bolj bela; veliko mleka, malo kave. Bolj za barvo. Ratku Mladiću pa sem kuhal Barcaffee, ko sem služil vojsko v Ohridu … v prejšnjem stoletju, sredi osemdesetih.
Ste pozoren opazovalec sveta, v katerem živimo. Kakšen je vaš občutek, kam pluje ladja s človeštvom?
Žalostno je, kar gledam/o. A sem optimist. Na dolgi rok. Življenje na zemlji zmaguje že milijone let; ne bo se končalo, ker je najpametnejša vrsta vse bolj ob pamet.
Kakšno vlogo ima v tem norem svetu gledališče?
Gledališče je lahko zatočišče, varen kraj, kjer začasna skupnost umetnikov in gledalcev na predstavah iz večera v večer v temi sanja o tem, kako bi se med ljudmi dalo živeti svetleje, boljše, polnejše, bolj pravično, pošteno, srčno. Vse dobre stvari pa so vedno najprej sanja, slutnja, občutek, vera, da bi lahko bilo drugače, boljše. Zato je gledališče v bistvu svetišče – dobrega, resničnega, lepega. In zato so gledališča zelo velikokrat nasproti, čez cesto krščanskih svetišč – cerkva. Tako je v Mariboru, Kranju, na Ptuju, v Ljubljani, in tudi v Kopru imate čez cesto svetišče. Cerkev – svetišče za vernike, gledališče – svetišče za tiste, ki pravijo, da to niso.
