Gospod Alberto Scheriani, 5. oktobra letos obeležujemo 30 let sprejetja Zakona o narodnih skupnostih. Kako ob tej obletnici ocenjujete stanje manjšin in manjšinskih pravic v Sloveniji?
V teh tridesetih letih smo dobro delali. Tudi v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji smo imeli določene pravice, vendar te nikoli niso bile samoumevne. O željah in potrebah manjšine je treba govoriti vsak dan in vedno iskati možnosti za izboljšanje pravic. Imamo zelo dobro urejen šolski sistem, vrtce, osnovne šole, srednje šole – gimnazije in poklicne srednje šole. Željam naših pripadnikov po šolanju lahko zadostimo. Izboljšati pa moramo znanje italijanskega jezika tudi v naših šolah. To je poseben izziv in to je tisto, kar nas dela posebne kot državljane Republike Slovenije, zato bomo nenehno izboljševali šolski sistem, kamor je naš trud neprestano usmerjen. Z vlado in Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje imamo dobre odnose, razumejo naše potrebe in zahteve, potem je tu področje kulture. Rad bi pohvalil vse skupnosti Italijanov in društva. Kultura na našem območju v občinah Koper, Izola, Piran in Ankaran ni »opcija«, to je bogastvo in posebnost naših krajev. Predstavljajte si, če kulturnih prireditev italijanske narodne skupnosti ne bi bilo, tako za člane skupnosti kot vse ostale. Brez te kulture bi bila tudi splošna kultura osiromašena. Zadnje čase smo bolj dejavni tudi na ekonomskem področju, kajti ekonomskih temeljev nimamo. Uspeli pa smo prepričati vlado in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, da nam dodeli določena sredstva, ki so znotraj skupnosti namenjena ekonomskemu razvoju. Ni veliko denarja, a ta sredstva so pomembna za naše obrtnike, posebej za mlade, ki začenjajo poslovno pot. Zelo smo zadovoljni, ker se premika v pozitivno smer. Marsikaj bo še treba izboljšati in te korake bomo naredili.
Verjamem, da večina ljudi manjšino in njeno delovanje spoštuje, manj pa morda razumemo njeno organiziranost, ki se je z razpadom nekdanje skupne domovine spremenila. Bi lahko pojasnili » abecedo« vaše organiziranosti in delovanja?
Delim vašo misel, da velika večina ljudi spoštuje in razume manjšino. Zelo redko sem srečal človeka, ki bi kdaj kaj grdega rekel o narodni skupnosti. Glede tega smo zelo odprt narod. Naše delovanje je nekoliko zapleteno. Imamo Samoupravne narodne skupnosti in društva. Skupnosti so bolj politični del naše skupnosti. Štiri so v štirih občinah ob morju, v Piranu, Izoli, Kopru in Ankaranu. Ustanavljajo se v občini delovanja narodne skupnosti in tu je še peta – Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti, ki združuje vse te štiri skupnosti, je obalna in sodeluje z vlado, ministrstvi in ustanovami na politični ravni, občinske skupnosti pa so sogovorniki posameznih občin.
Koliko let ste že predsednik Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti – Can Costiera?
Teče že moj četrti mandat in nisem se še naveličal te vloge. Rad imam ljudi in to delo. Ni pa enostavno. Pričakovanja ljudi so velika. Delo je razvejano, širi se. Nekoč sta v naši pisarni delali le dve osebi, potem smo odprli še pisarno za dvojezičnost, nato še za ekonomske zadeve, imamo strokovno pravno službo, tako da imamo zdaj šest zaposlenih.
So občinske samoupravne skupnosti italijanske narodnosti dejavne?
Zelo so dejavne na vseh področjih, sodelujejo z občinami, so ustanovitelji vrtcev in osnovnih šol, Obalna samoupravna skupnost pa je ustanoviteljica srednjih šol. Seveda je na tem področju veliko dela. Vedno pomagamo institucijam in ljudem. Dvojezičnost ni enostavna. Pomembno pa je, da z našim delovanjem ustvarjamo pogoje za izboljšave, da naše pisarne dobro sodelujejo z ustanovami, kot so Furs, Upravne enote in številnimi drugimi. Da imamo odprta vrata, da ljudem lahko pomagamo, da smo vzpostavili dober način delovanja in smo tudi sprejeti. Imamo možnost povedati in reševati težave, če nastanejo. Pomembno in nujno se mi zdi, da se program italijanskega jezika kot učnega predmeta v slovenskih osnovnih in srednjih šolah izboljša. Želimo si, da bi se v slovenskih šolah povečalo število učnih ur italijanskega jezika in bi se uravnotežilo s številom ur slovenskega jezika v italijanskih šolah. Zdaj je v vseh razredih osnovnih šol vsaj 400 ur razlike.
Italijanščina kot jezik okolja. Mlade generacije so vzele za svoj jezik okolja angleščino. Se bo kaj spremenilo v samih metodah učenja jezika?
Tudi mi vidimo, da je sedanji model učenja italijanščine preživet in zastarel. Imamo zelo dobre odnose s profesorji, ki učijo italijanščino v slovenskih šolah in poizkušamo načrtovati izboljšanje programa. Nedavno je bil sprejet nov zakon, da na NPZ (Nacionalno preverjanje znanja) lahko italijanščino uvrstimo med izpite na slovenskih šolah in obratno, slovenski jezik v italijanskih šolah. To se mi zdi dobro, da bo pristop bolj sodoben – to je pravo ustvarjanje pogojev, da se ljudje res dvojezično dobro razumejo. Angleščina je močno prisotna in tako izgubljamo, kar imamo, in vendar smo v tem našem prostoru drugačni, prav zato smo bogati, imamo kaj pokazati in se razlikujemo od ostalih delov Slovenije. Mi, te štiri občine ob morju, smo posebnost, smo celota. To je treba ohranjati in negovati.
Dva Alberta poznamo – dejavnega politika znotraj skupnosti, dolga leta podžupana Mestne občine Koper – človeka, ki se, pravijo, zelo dobro znajde na političnem parketu in izjemnega pedagoga, dolgoletnega ravnatelja Srednje šole Pietro Coppov Izoli. Kako ti dve osebnosti sobivata ?
Una bella domanda, zelo lepo vprašanje ( smeh). Ravnatelj sem že 30 let, verjetno sem ravnatelj z najdaljšim stažem. Kako sobivata ravnatelj in politik ? Živita skupaj in jima ni zmeraj lahko. A vseeno mislim, da kot človek, zelo dejaven na našem območju, ne čutim meje med eno in drugo službo. Vse se prepleta, sodelujem z vsemi. Z dijaki, starši, z okoljem. Vse je prepleteno in tako je prepleteno tudi v politiki in v moji duši. To sobivanje »non e’ burrascoso, si puo’ fare«. (To sobivanje ni viharno, da se preživeti)
Srednja šola Pietro Coppo v Izoli je vaš ponos. Prvi del je bil zgrajen leta 1982, drugi del leta 2002, telovadnico pa čakate že 20 let.
Naša šola je edina poklicna tehnična šola v Sloveniji v italijanskem jeziku in ker smo edini, moramo našim dijakom ponuditi čim večjo izbiro, da imajo tudi oni enake možnosti in široko paleto poklicnih izbir, tako poklicne kot tehnične smeri. Nekatere smeri smo sčasoma opustili, vendar so smeri, kot so npr. računalničar, avto serviser, gostinske smeri, zaželene. Po končani poklicni stopnji se lahko dijaki šolajo naprej še dve leti v tehnični smeri. Potem je tu smer ekonomski tehnik in naše zadnji dete – predšolska vzgoja. Veseli me, da s tem pripravljamo nove učitelje in vzgojitelje za vrtce za naše šolstvo. To je prvič po 2. svetovni vojni in zelo je pomembno, da je tudi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozitivno sprejelo ta projekt in spoznalo pomen tega, da se bodoči šolniki šolajo v maternem jeziku. V tem akademskem letu bodo programi na Pedagoški fakulteti v Kopru za predšolsko vzgojo v celoti v italijanskem jeziku, saj resorno ministrstvo dodatno financira šolanje na oddelku predšolske vzgoje za zavode z italijanskim učnim jezikom in za prvo triado osnovne šole v italijanskem jeziku. To so sicer male številke, a zanimanje je. Zelo smo zadovoljni. Na šoli Pietro Coppo bi radi dodali program mehatronike, kar bi pritegnilo še kaj dijakov. Od ideje do uresničitve bo sicer preteklo še kakšni dve leti, birokratska pot za nove programe je pač dolga. Nimamo telovadnice, a dobro sodelujemo z občino in Centrom za kulturo, šport in prireditve, koristimo športno dvorano in telovadnico, a pogovori potekajo že leta, še od tistih časov, ko je bila županja Izole Breda Pečan in šolski minister Slavko Gaber. Že takrat je bil podpisan eden prvih dokumentov in tudi zdaj je še vedno na mizi – telovadnica.
Večina je tista, ki mora ohranjati pravice manjšine, to je njena odgovornost, kjerkoli po svetu.
Če gledamo naše območje, potem je spoštovana. Na državni ravni pa je premalo znano, zakaj so na tem območju dvojezični napisi, zakaj imamo šole in institucije v italijanskem jeziku, zato moramo izobraževati tudi druge dele Slovenije – da bi razumeli posebnosti tega okolja, zato moramo biti zelo dejavni in imeti pomoč večinskega naroda.
Table s starimi zgodovinskimi imeni ulic v italijanskem jeziku, ki so postavljene kot samostojne table ob sicer dvojezični tabli z imenom ulice …, kje se zapleta?
V Izoli in Piranu si želimo samostojnih tabel z originalnimi imeni ulic. V Kopru se je ta projekt s postavitvijo prvih tabel začel že leta 2018. To se zgodilo preko noči, temeljilo je na premisleku, strokovni podlagi. V Kopru smo postavili več kot 40 tabel in dobili obisk inšpekcije Ministrstva za kulturo oziroma za rabo slovenskega jezika, ki pravi, da te table niso v redu, da jih je treba prevesti. To je nemogoče, saj gre za stara italijanska poimenovanja, tudi stara ledinska imena, kot so cale, caletta, campiella, ki obstajajo le v beneškem jeziku. Tega ne moremo prevesti, približen prevod seveda ni pravi prevod. Ta inšpekcija ne razume bistva, ne razume stroke, ki je vse to pojasnila. Priznana dialektologinja dr. Suzana Todorović in zgodovinar dr. Salvator Žitko sta vse pojasnila, a niso upoštevali njunega mnenja. Zdaj, po pritožbi Mestne občine Koper, je državni sekretar Ministrstva za kulturo Marko Rusjan podpisal sklep, da je bil postopek inšpekcije pravilen, dali pa so nam čas, da občina table odstrani. Nedavno smo spet imeli sestanek, spet je bil prisoten državni sekretar Marko Rusjan in prosili smo ga, naj vendar še enkrat premislijo, jim spet poslali mnenja stroke. Zaenkrat odgovora še ni, a upam na zdravo pamet. Upam tudi, da bodo ljudje razumeli, da gre za zgodovinske table. V Kopru je bila zanje strokovna podlaga prvi »stradario« (zemljevid ulic) s konca leta 1880 in začetka 1900, od tu izvirajo imena ulic, to niso ideološka imena. Priprava na ta projekt je trajala več kot štiri leta, res smo proučili vse podrobnosti, da ja ne bi bilo težav. Kje je zame bistvo? Ljudje, občani so table sprejeli dobro. Ni bilo pripomb, ni bilo vandalizma. Veseli me, da so lepo sprejeli table in da smo naredili nekaj pomembnega za zgodovino in te kraje.
Mediji. Kje vidite vlogo Regionalnega RTV centra – mlajše TV Koper in starejšega brata Radia Koper, ki letos maja praznuje75 let?
Žalosti me, ko vidim finančne reze za večinske in italijanske programe oziroma za ves Regionalni RTV center Koper- Capodistria. Tisti na visokih funkcijah na RTV Slovenija se ne zavedajo pomena Regionalnega RTV centra in njegove vloge. Lahko je rezati in ukinjati, a ko enkrat ukineš, tega ne dobiš več nazaj in če kje ne smeš rezati, ne smeš v Kopru. Ne bomo se borili le za italijanske programe, pač pa za ves regionalni center. Edino tu italijanski in slovenski program delata skupaj in si delita tehnično plat produkcije. Tega madžarska skupnost v Lendavi nima. To je naša posebnost, je naš dragulj. Ni več poti nazaj, ko nekaj ukineš.
Koliko in kako sodelujete s slovensko manjšino v Italiji?
Lahko govorim kot predsednik Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti. Sodelujemo na ravni šolstva, z novim šolskim letom imamo celo nov projekt evropskega socialnega sklada, ki ga financira naše Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in je namenjeno manjšinskim šolam. Mi kot Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti pa vodimo ta projekt. Na politični ravni se večkrat dobimo, naš poslanec Felice Žiža dejavno ohranja te stike žive, pogosto se srečujemo na raznih ministrstvih, posebej, kjer so problematike podobne. Najbolj smo povezani pri evropskih projektih, a verjamem, da se lahko sodelovanje še nadgradi.
Še nekaj let vas loči do upokojitve. Kakšne so vaše želje za šolo Pietro Coppo?
Veliko sodelujemo z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje. V programu mehatronike je bodočnost, imamo možnost za to, saj imamo podlago v že obstoječih programih. To je moja res velika želja. Preuredili bomo zgornji del šole, vgradili bomo dvigalo, kar kot javna ustanova moramo narediti. Želimo biti »zelena šola« in na streho bomo dali sončne kolektorje, še veliko drugih idej in načrtov je. Tudi telovadnica, seveda. A kot razumem, je v občini želja, da bi se gradila ena telovadnica tudi za potrebe slovenske Srednje šole Izola. Tudi ob naši šoli je dovolj parcel in bi lahko še kaj dogradili za potrebe srednješolcev v Izoli.
Alberto Scheriani, manjšinec in vidni član manjšine, dvojezičnost živite tudi doma. Vaša žena je Slovenka, Ljubljančanka. Kako se pogovarjate doma ?
Zelo živahno in pestro je pri nas. Govorimo v slovenščini in v italijanščini, kar je lepo. Lepo je spoznati tudi drugi nelokalni del Slovenije, kar mi je odprlo nova obzorja. Vidim in spoznavam tudi druge navade in posebnosti, to je nadgradilo moje življenje in mojo osebnost. Vse, kar se prepleta, je lepo in samo pozitivno
