Ljubezenska odprtost pride z rastjo, navdušenjem, zaupanjem, toda zgodi se, da so izdani, prevarani in odvrženi. V sproščeno in vesela ljubezen se prikrade dvom, laž, celo sovraštvo in nasilje, zato mora biti neprestano v gibanju in boju, podobno kot človeško srce. Njeno delovanje ni nikoli zaključeno. Dar kliče dar in se daje ponovno v dar. Kjer ni odziva ali je celo zavrnitev, nastanejo rane in bolečine.
Velikani ljubezni znajo ljubiti z zastonjsko ljubeznijo, ki samo daje in ne zahteva povračila. To je ljubezen, ki zmore odpuščati, sprejemati nasprotnike in sovražnike, ljubezen, ki si upa začeti znova potem, ko je bila zavrnjena ali se je ohladila. Dostojevski je v romanu Bratje Karamazovi upodobil Aljoša kot tistega, ki je znal ljubiti s tako ljubeznijo in pomiriti grobosti ter nasilje svojih bratov.
Ljubezen spremljajo različni odkloni. Otroci ubogajo starše in se jim prilagajajo zaradi koristi. Posesivni starši hočejo otroke navezati nase, prav tako prenašajo na otroke svoja neuresničena pričakovanja. Nekateri zahtevajo izključevanje drugih: »Če boš imel rad še koga drugega, ne moreš več biti moj prijatelj.« Žena postane ljubosumna na moža, ker govori z drugo žensko in obratno. Ljubosumnost postane zapor, v katerega zaklenejo sopotnika. Literatura prinaša primere, ko ljubezen postane tragedija, v nekaterih primerih okolje ne dovoljuje ljubezni (Tristan in Izolda, Romeo in Julija), drugje se je ljubezen ohladila. Pričakovanja so bila prevelika, ljudje so ljubili le podobo drugega, ne pa njegove osebnosti.
Kljub vsemu temu se pojavljajo ljubeznski čudeži in se ponavljajo z vedno novimi upodobitvami. Užiti moramo veliko ljubezni, da jo lahko delimo naprej. Pavel iz Tarza je zapisal: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«
