Ko sva se letos poleti z Vincijem pogovarjala, kako bo zgledala premiera “remastered“ Babice (ki gre že spet na jug), mi je rekel: “Samo, da ne bo zgledalo kot komemoracija, ker bo šel domov …”
Mogoče bodo komu naslednje besede delovale kot pregrobe ali celo nespoštljive, vem pa, da bi Vinciju bile ljube.
V zadnjih dneh sem zasledil nekaj zapisov o delu VVA:
“Režiser legendarnih filmov, tudi prve uspešnice v samostojni Sloveniji Babica gre na jug,” je poročala TV Slovenija
“… eden najpomembnejših slovenskih režiserjev, ki je s svojim ustvarjanjem neizbrisno zaznamoval slovenski film in avdiovizualno področje … Njegovo delo bo vedno imelo posebno mesto v naši kulturi in umetnosti. Hvala za vse filme,” pa je zapisala ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Filmofil in televizijski voditelj Iztok Gartner je šel še dlje, Vincija je označil za svetovnega prvaka slovenskega filma, “ki je s filmom Babica gre na jug na novo izumil slovenski film in nam dal prvi slovenski film v samostojni Sloveniji, kar je bilo vsaj tako prelomno kot leta 1948, ko nam je France Štiglic dal Na svoji zemlji …”
In ko to berem, me veseli, seveda s precejšnjo dozo cinizma, da so mi odprli oči, da so vsem nam odprli oči, ker tega res prej nismo vedeli.
Zares pa si želim predstavljati Vincija, ki v kratkih hlačah sedi na oblaku tu nekje zgoraj in se tolče po kolenih in se krohota ob vseh teh slavospevih in priznanjih, ki jih prej nekako ni in ni bilo …
Nekako vidim, da ob njem sedi tudi sosed s piranskega pokopališča, František Čap. Skupaj bingljata z nogami, in medtem ko Vinci deli svoje izkušnje z vožnjo taxija, Čap pa svoje s piščančjerejo, nazdravljata s prepolnimi kozarci jackdanielsa, in ko nekdo na Zemlji izjavi kaj posebej butastega, zakričita: ”Bravo, šalabajzerji!!!“
A ja, z njima sedi in se krohota tudi Majolka Šuklje, ki preizkuša najlepši zvok na svetu: treh kock ledu, ki se zaletavajo v kozarcu johnniewalkerja …
Zdaj pa še nekaj resnega in mogoče uporabnega iz šole Vincija Vogue Anžlovarja.
Namreč nekaj nasvetov za bodoče cineaste, česa NIKDAR IN NIKOLI ne smejo narediti, če seveda želijo narediti uspešno kariero v slovenski filmski industriji.
Pravilo 1:
Ne priporočajo se konflikti s svojimi najbližjimi sodelavci. Z Vincijem se na srečo nisva praktično nikoli skregala. Ja, mogoče kdaj zjutraj (v bistvu vsako jutro), ko je prepozno vstal in smo zato zamudili magic light.
Aja, pa vsakič, ko se mu je zdelo, da predolgo postavljam osvetlitev – kar je bilo seveda vsakič, ko sem jo postavljal.
No, pa še enkrat na parkirišču hotela Apolo (ne bom povedal, zakaj), medtem ko naju je ekipa gledala z balkonov in glasno navijala. Hm, če dobro pomislim, priznam, da je bilo še enkrat na Gipsy eyes, kjer od petega dneva snemanja naslednjih 35 dni nisva spregovorila niti besede. Ubogi pomočnik režije je imel precej dela v prenašanju najinih sporočil.
Pravilo 2:
Ne priporoča se klofutanja kulturnih ministrov (v bistvu nobenih ministrov).
Prav tako se ne priporoča lomljenja čeljusti dramskim igralcem, ne glede na upravičenost ali neupravičenost teh dejanj. V prvem primeru je lahko posledica rahel zastoj filmske kariere za kakšnih 10 let, v drugem pa prisilno praznjenje že tako ne prepolnega bančnega računa.
Pravilo 3:
Ne priporoča se delanja filmov s premajhnim budgetom. Še posebej če so to vsi projekti, ki jih delamo. Posledica je (večinoma neupravičeno) nezadovoljstvo z lastnim izdelkom. Temu posledično sledi mučno obsojanje vseh sodelavcev, v prvi vrsti producentov.
In najpomembnejše pravilo je:
Pravilo 4:
Ne priporoča se upoštevanja prej naštetih pravil, saj bi to lahko povzročilo neobstoj nekaterih filmskih del, od katerih bi nekatera lahko dosegla kultni status, in posledično umanjkanje pridevnika “kultni“ pred samostalniki “režiser“, “skladatelj“, “scenarist“, “slikar“ in podobno.
Včasih ne morem razumeti, zakaj nam v spominu ostanejo neki na videz popolnoma nepomembni, efemerni dogodki in občutki, druge, ki na splošno veljajo za pomembne, pa preprosto pozabimo in izbrišemo.
Tako se spomnim snemanja scene policijske postaje v Babici, tu, sto metrov niže.
Za film precej nepomembna, vezna scena. V krasni, pozno popoldanski svetlobi sem sedel na razmahanem (verjetno življenjsko nevarnem) Vibinem kranu na štirih metrih višine in čakal, da Vinci končno reče “akcija“. In v tistem trenutku me je preplavil nenaden občutek nekega nerazložljivega navdušenja in veselja. In še danes ga začutim, ko se spomnim na to, skoraj religiozno izkušnjo, in to točno tako, kot je bila takrat. Takrat se mi je v glavo prikotalila misel: “Točno to hočem delat – vedno“. In počutil sem se kot največji frajer na svetu.
In prepričan sem, da so točno takšno izkušnjo doživeli mnogi, ki so imeli to čast, da so lahko delali s tabo, Vinči.
Ej, hvala ti, ta star. Pa res smo ga dobro … saj veš kaj …
Peter Bratuša
