Jerneja Slivnika je v otroštvu prometna nesreča prikovala na invalidski voziček, v njej je izgubil očeta in sestro, vendar mu to ni vzelo volje do življenja. Postavni mladenič iz Hrušice je začel smučati že pri dveh letih, na klancu blizu doma. S plastičnimi smučkami se je neustrašno spuščal po zasneženem hribu. Pri petih letih pa je doživel hudo prometno nesrečo: dva tedna je bil v komi, zdravniki pa so se ves čas borili za njegovo življenje. Med drugim so mu šest ur operirali glavo, imel pa je tudi poškodovano hrbtenjačo. Mamo je najbolj skrbelo, da bo preživel. Ko je izvedela, da sin ne bo mogel hoditi, mu je to povedala kar sama. On pa jo je vprašal, če bo lahko smučal? Pot do tega, da je njen sin stopil na smuči, je bila dolga, težka in polna ovinkov. Sledila je naporna rehabilitacija, ki se je začela že s tem, da je bil pravi podvig Jerneja, ki se je po nesreči hudo bal avtomobilov in vožnje z reševalnim vozilom, pripeljati v URI Soča. Reševalci še zdaj niso pozabili, kako so se preoblekli v junake nanizanke Naša mala klinika, in so »zaigrali«, da ga bodo peljali z rešilcem. Namenoma so ga pokrili z rjuho, ki jo je ob prihodu odgrnil in prestrašil sestro.
Jernej je v Soči končal tudi prvi in pol drugega razreda, nato pa je hodil v šolo na Jesenicah. Tri leta po nesreči so ga postavili na smuči in ta ljubezen ga še ni zapustila, kljub temu da je bilo večkrat zelo zahtevno trenirati in omogočiti vse pogoje za to. Tudi za to, da je šel lahko na paraolimpijske igre.
Lani pa nas je prijetno presenetila novica, da ima Jernej, ki kljub invalidskemu vozičku, skuša živeti čim bolj polno življenje, veliko navijačico: smučarsko skakalko Tajo Bodlaj. Z njo se je pojavil na rdeči preprogi ob Večeru šampionov, družabni prireditvi, na kateri so se družili zimski športniki, in se ves večer nista ločila eden od drugega. Takrat je Jernej povedal: »Res je, zaljubljena sva, par in se imava fino! Več pa o tem zdaj še ne želiva govoriti.«
