Televizijska novinarka in voditeljica Ines Kočar že vrsto let živi dvojno življenje: pred kamerami nacionalne televizije ustvarja resne novinarske zgodbe, na odru pa se preobrazi v strastno plesalko orientalskega plesa. In prav ples je tisti, ki ji daje občutek svobode, ustvarjalnosti in pripadnosti. Skupaj z dolgoletno plesno partnerico Alja Shaar letos pripravlja že trinajsto avtorsko predstavo z naslovom Aladin.
Ines Kočar: Ples ni služba
»Ples ni služba, je pa nekaj veliko več kot le hobi. Je družba, ustvarjanje, prostor, kjer lahko diham,« pravi Ines, ki pleše praktično vse življenje. Prve plesne korake je naredila že v vrtcu, nato pa se je izobraževala v plesnih šolah Jenko, Urška in pozneje Bolero. Sprva jo je navduševal predvsem svet standardnih in latinskoameriških plesov, a jo je pomanjkanje plesalcev hitro odvrnilo od tekmovalnih parketov.
Poskusila sem in ostala do danes
»Na avdicijah si imel občutek, kot da si v trgovini – en plesalec in pet plesalk, ki čakajo, ali jih bo izbral. To mi ni bilo blizu,« se danes spominja z nasmehom. Orientalski ples je v njeno življenje prišel skoraj po naključju okoli leta 2000, ko jo je sodelavka povabila na tečaj k pionirki slovenskega trebušnega plesa Evi Stramšek. Čeprav je nameravala le opazovati, jo je učiteljica hitro povlekla med plesalke. »Poskusila sem in ostala do danes.«
Nova predstava Aladin
Prav ta ples jo je osvojil zaradi drugačne energije, glasbe in gibanja. »Ko plešeš ob živi glasbi, ob zvoku tarabuke, je to čisto posebno doživetje,« pravi Ines, ki je pozneje znanje nabirala še pri legendarni Jasni Knez, eni prvih učiteljic orientalskega plesa pri nas. Danes skupaj z Aljo Shaar ustvarjata plesne predstave, ki že dolgo niso več zgolj niz koreografij, ampak imajo jasno zgodbo in sporočilo. Njuna nova predstava Aladin odpira razmislek o svetu, v katerem živimo.
Vse temelji na entuziazmu in ljubezni do plesa
Čeprav gre za velik projekt, vse temelji na entuziazmu in ljubezni do plesa. »Smo ljubiteljske plesalke, brez velikih proračunov, a z ogromno energije,« pravi Ines, ki posebej poudari tudi pomen skupnosti. »Najlepše mi je opazovati ženske, ki pridejo na začetku sezone negotove, potem pa po nekaj mesecih zares zaživijo v plesu.«
Orientalski ples se je v zadnjih letih močno spremenil. Tradicionalnim ritmom se pridružujejo elementi hiphopa, trapa, sodobnega plesa in drugih plesnih zvrsti. »Tudi zahodne plesalke rade dodajamo svoje vplive, zato boste pri nas videli tudi fuzijo s flamenkom ali salso,« pojasnjuje Ines. A bistvo ostaja enako. »To je ples, pri katerem ni pomembno, koliko si star ali kakšne postave si. Pomembno je, da te poveže s telesom in samim seboj,« pravi Alja.
Ines pa za konec doda še svoj najbolj preprost odgovor na vprašanje, zakaj plesati orientalski ples: »Ker je fajn. Ker za njega ne potrebuješ soplesalca. In ker ti še vedno pričara nasmeh na obraz. Dokler ti ples daje ta občutek, vztrajaš.«
