Na strehah ostrostrelci, v zraku helikopterji in vsepovsod ob poteh kopica agentov pod krinko, s tistimi najbolj smešnimi slušalkami v ušesih in mrkimi pogledi ter v preozkih suknjičih. Ceste so bile zaprte in čas se je ustavil. In res gre prav za to. Ko pride procesija v mesto, na obalo ali v Portorož, se čas ustavi. Maškerada ukine rutino in vse se spremeni v nekaj izjemno pomembnega. Četudi ni nobene vsebine, nobenega koraka naprej, nobene zaveze ali obljube, gre na koncu za demonstracijo kristalno čiste forme.
V takšnih banalnih trenutkih nekega že jutri nepomembnega dogodka, se bildajo egi vseh prisotnih, največkrat še najbolj gostiteljev, ki se rokujejo z vsemi, stopajo po veličastnih stopnicah in vrtovih starega hotela in se počutijo pomembne. Samo za to gre. Vsi tam zbrani, se morajo počutiti pomembne. Ves kraval, vse sirene in opozorilne luči, skratka, vsa scenografija sporoča samo to, da je tu zbrana elita, smetana in nasploh dragocena politična združba sredozemskih držav. Več kot je obsedenega varovanja, več kot je živčnih osebnih varnostnikov in napol izkušenih šoferjev na kupu, bolj je dogodek izvenkategorijski.
Torej, imeli smo čast, da smo v živo doživeli dotik regionalnega političnega establišmenta. Bili smo priče temu, kar so v Ljubljani doživeli kakšen teden prej, ko so z enakim pompom in še hujšim varovanjem spremljali zasedanje parlamentarne skupščine zveze Nato. V okolici Gospodarskega razstavišča je zevala varovalna vakumska luknja, ki je ni smel prečiti nihče. Še ptičem je bilo prepovedano letati blizu tega epicentra strahu. A ni res vse skupaj smešno? Da je vse neznosno strah, da se jim bo kaj naredilo, da se bo našel kakšen norec in bo komu kakšno rekel, v koga kaj vrgel ali celo napadel, da gre ves čas za permanentno stanje potencialne nevarnosti, ki preži na te politične veljake. Zato nam to pretrirano varovanje, poudarjanje varnosti prisotnih in zaščite v bistvu vedno govori isto stvar.
Voditelji se bojijo svojega ljudstva. Voditelji so navadne šleve, ki se bojijo za lastne riti, svoje stolčke in pozicije. Kako je živeti v tem neprestanem strahu, smo lahko videli, ko so mogočneži stopali iz blindiranih avtomobilov na portoroški promenadi. Na obrazu jim je pisalo le eno: naj tole hitro mine, pojdimo hitro notri, kjer bomo lahko sproščeno razpravljali o tem, kje se vidimo naslednjič. Ko smo jim mahali v slovo, smo obenem ugotovili, da imamo na obali v teh hotelih raje na kupu izjemne strokovnjake s področja aplikativnih znanosti, nuklearne fizike, umetne inteligence in medicine. Brez varovanj.
