Slovenija od osamosvojitve naprej ne ve, kaj naj počne s svojo zgodovino. Ali naj jo izbriše ali revidira ali pa pusti pri miru. To slednje zaradi političnih apetitov ni prišlo v poštev. Vsaka politična opcija je rada obračunavala s preteklostjo. V bistvu je na tem gradila svoj program. To je počel Demos in to so počele vse koalicije, ki so hitele pojasnjevati, kako so tisti pred njimi vse zafurali. Najbolj pogost stavek zadnjih dvajsetih let zveni približno takole: Mi smo prvi, ki smo nekaj naredili. Res čudno, da ta Slovenija sploh še stoji, če nihče pred operativno oblastjo ni naredil ničesar. Brisanje zgodovine je bilo večkrat na tapeti, ampak poseganje v mitologijo vedno znova nekomu koristi. Ali je to karantanski panter, noriško kraljestvo, Martin Krpan, Peter Klepec, Rudolf Maister ali celo Praslovan. To stalno pridiganje o stoletnih ali celo tisočletnih sanjah Slovencev po samostojni državi pa potegavščina na kvadrat, zato pa ni potegavščina revidiranje zgodovine.
To se počne sistematično, vztrajno in velikokrat daleč od pogleda javnosti. Korak za korakom bomo zgodovinskim dejstvom nadeli druga oblačila. Proti okupatorju se niso tolkli neki partizani, temveč domobranci, ki so okupatorja izkoristili za to, da smo Slovenci še obstali. Proti norosti enopartijske bivše države se niso tolkli alternativni mediji, alternativna kultura, punk, NSK, Laibach, Radio Študent, Mladina, ZSMS, zeleni, marginalne skupine, neodvisna gibanja, nevladne organizacije, mirovni inštitut in kompletna kritično nastrojena intelektualna srenja, temveč neki pisatelji, preoblečeni in slečeni komunisti ter krščanski socialisti. Za slečene komuniste pa itak velja podobno kot za vse zasvojence. Ko se svoje zasvojitve znebijo, postanejo netolerantni križarji. Ja, ta križarski pohod je že kar stalnica takrat, ko se razpisujejo referendumi o tem, kako nekomu nekaj preprečiti. V bistvu je to največji užitek opcije, ki hoče zmagati na volitvah čez tri mesece.
V imenu večine ukiniti pravice manjšini, in to je nevarnost v letu, ki prihaja. Da bo teh brisanj pravic vedno več. Da bodo v imenu višjih ciljev na oltar žrtvovani vsi, ki se bodo zavzemali za drugače misleče, drugače verujoče, drugače obarvane, drugače kulturno opredeljene in za svobodo dejstev in ne za svobodo interpretacij ter mnenj. Ja, naslednje leto bo prelomno. Če ste to že kdaj slišali v preteklosti, to še ne pomeni, da tokrat ne gre zares. Še kako bo šlo zares, če nam je sploh do tega, da še aktivno sodelujemo v javnih zadevah. Najbolj nevarna je apatija. Mnogi stavijo točno na to, da imate vsega dovolj. Ne padite na to finto.
Srečno.
