”Zelo dober odnos imamo z lokalno skupnostjo in lokalnimi ribiči. Če gledamo na splošno, po svetu, zelo hitro lahko pride do nezaupanja, do nesporazumov med ribiči in organizacijami, ki se ukvarjajo z varstvom narave. Toda pri nas smo od samega začetka poudarjali, da naš namen ni biti nasprotnik ribičem in da problemi niso vedno enostavno rešljivi, kot na primer, da lahko kar prepovemo ves ribolov in bodo težave rešene. Zadeve so bolj kompleksne.
Delfini so doma v severnem Jadranu in je to del njihovega naravnega habitata od nekdaj. V severnem Jadranu sta bili do konca 60 let dve vrsti delfinov, velika pliskavka in navadni delfin, ki je bil od konca 70. let skoraj popolnoma iztrebljen. Deloma zaradi namenskega pobijanja, deloma zaradi pomanjkanja plave ribe, ki je njihov glavni plen, in splošne degradacije okolja. Delfini so torej tukaj doma. Kiti pa, odvisno, o katerih vrstah govorimo. Za nekatere dolgo nismo imeli podatkov in smo pač mislili, da jih ni. Danes vemo, da je v Jadranu prisotnih kar nekaj vrst kitov in delfinov. Je pa res, da v severni Jadran veliki kiti prihajajo bolj redko, ker je njihov primarni habitat Sredozemlje in južni del Jadrana, ki je globok in odprt. Severni Jadran je obrobni habitat, kamor prihajajo vsake toliko. Nekatere vrste kitov v Sredozemlju redkeje videvamo, so pa postale pogostejše, recimo kiti grbavci, zelo redka vrsta pri nas. 2009 je bil tukaj mlad samec, ki se je tu zadrževal dva meseca. Grbavci so bili zdesetkani v času kitolova v 19. in 20 stoletju. Po njegovi prepovedi si je severnoatlantska populacija grbavcev dobro opomogla in verjetno število še vedno raste. Že zaradi večjega števila občasno kakšen zaide tudi v Sredozemlje, nekateri tudi v Jadransko morje. To so bolj naključja, prišli so za viri hrane, včasih pa je z živalmi tudi kaj narobe.”
Celoten prispevek si lahko preberete TUKAJ:
