Osvoboditev, ki je razkrila nepredstavljivo
Ko so 27. januarja 1945 sovjetske enote vstopile v Auschwitz-Birkenau na jugu nacistično okupirane Poljske, so v taborišču našle približno 7.000 izčrpanih, sestradanih zapornikov. Pred njimi so se razprostirali tleči ostanki plinskih celic in krematorijev – nacisti so namreč tik pred umikom skušali uničiti dokaze o množičnih zločinih.
Auschwitz-Birkenau je bil del obsežnega sistema več taborišč, ki so združevala prisilno delo in industrijsko organizirano množično ubijanje. Po ocenah zgodovinarjev je bilo tam umorjenih približno 1,1 milijona ljudi, od tega več kot 90 odstotkov Judov.
»Od takrat naprej nismo imeli več imen«
Preživele zgodbe razkrivajo razsežnost razčlovečenja, ki so ga doživljali zaporniki. Ena najbolj pretresljivih je pričevanje britanske Judinje Kitty Hart-Moxon:
»V zadnjem trenutku je bila naša smrtna obsodba spremenjena v dosmrtno zaporno kazen v Auschwitzu in pripeljani smo bili do vrat pekla. Ob prihodu so nas slekli, bičali, obrili in tetovirali. Od takrat naprej nismo imeli več imen. Jaz sem bila številka 39934, moja mati pa 39933.«
Njene besede še danes odmevajo kot opomin, kaj pomeni, ko sistematično izgine človeško dostojanstvo.
Pohodi smrti in zadnji zločini nacistov
Ko so se zavezniške sile približevale, so nacisti pobili več tisoč zapornikov in začeli množične evakuacije. Na desettisoče ljudi so prisilili na izčrpavajoče pohode smrti proti notranjosti Tretjega rajha, pri čemer jih je nešteto umrlo zaradi lakote, mraza in izčrpanosti.
Dan spomina na holokavst: zakaj ravno 27. januar?
-
januar je danes mednarodno priznan kot Dan spomina na holokavst. Pobudo za njegovo uvedbo je dala Evropska unija oziroma Svet Evrope, odločitev pa so oktobra 2002 sprejeli ministri za izobraževanje držav članic.
Nemčija in Francija sta se odločili prav za dan osvoboditve Auschwitza, medtem ko nekatere države datum spomina prilagajajo lastni zgodovinski izkušnji. Skupni imenovalec pa ostaja jasen: spomin kot temelj preprečevanja prihodnjih zločinov proti človeštvu.
81 let pozneje: ko tišina govori glasneje od besed
Ob 80. obletnici osvoboditve je generalni sekretar Sveta Evrope Alain Berset v Strasbourgu opozoril na pomen živega spomina:
»Ko prispete v Auschwitz, ne slišite bomb ali tankov. Slišite tišino – oglušujočo tišino.«
Spomnil je, da je bilo v Auschwitzu-Birkenau ubitih 960.000 Judov, skupno pa je holokavst zahteval šest milijonov judovskih življenj, poleg milijonov drugih žrtev nacističnega preganjanja.
»Zadnji preživeli nas postopoma zapuščajo. Z njimi izgubljamo živi spomin. Zato je naša dolžnost, da ga prenesemo naprej,« je poudaril.
Vsakdan v taborišču: življenje po ritmu gongov
Vsakdan zapornikov v Auschwitzu je bil natančno podrejen ritmu prisilnega dela. Delovni dan se je poleti začel že ob 4.30, pozimi ob 5.30, ob zvoku gonga.
Zaporniki so morali vstati, urediti prenočišča, se na hitro umiti in popiti nadomestek za kavo ali čaj. Ob drugem gongu so stekli na “apelplac”, kjer so v vrstah po deset čakali na preštevanje. Če število zapornikov ni ustrezalo evidencam, se je jutranji apel lahko vlekel več ur – tudi v mrazu, dežju ali snegu.
Nato so zapornike razporedili v delovne kolone, ki so pogosto odhajale na delo ob zvokih koračnic, ki jih je igrala taboriščna godba.
Prisilno delo, lakota in večerna tišina
Od leta 1942 dalje je delovni dan praviloma trajal najmanj 11 ur, poleti še dlje. Zaporniki so delali tako znotraj taborišča kot zunaj njegovih meja, v kamnolomih, tovarnah, na gradbiščih in kmetijah.
Opoldanski odmor je bil kratek in pogosto simboličen.
Pred mrakom so se zaporniki pod nadzorom SS vračali v taborišče, nemalokrat s trupli tistih, ki dela niso preživeli. Večerni zbor se je začel ob 19. uri in se je, podobno kot jutranji, lahko zavlekel.
Šele nato so prejeli skromen kos kruha.
Ob 21. uri je drugi gong oznanil nočno tišino.
Nedelje in prazniki so bili edini dnevi brez prisilnega dela, namenjeni čiščenju, krpanju oblek in redkim stikom z zunanjim svetom.
