Ta nostalgija se še posebej močno širi med milenijci in generacijo Z – generacijama, ki sta bila leta 2016 v ključnem obdobju odraščanja. Takrat so bili nekateri še v osnovni ali srednji šoli, drugi so prvič zares okusili študentsko življenje. To je bil čas prvih pametnih telefonov, prvih resnih objav in občutka, da je internet prostor za igro, ne za popolnost.
Nostalgija po letu 2016 se danes širi predvsem vizualno in čustveno: skozi slike, filtre, glasbo in subtilen občutek, da je bilo takrat življenje nekoliko bolj lahkotno.
Ko se zbudimo v letu 2016 (vsaj na družbenih omrežjih)
Od zvezdnikov do bivših sošolcev – vsi brskajo po arhivih in dokazujejo, da so res živeli v času chokersov, močno obrobljenih obrvi in Snapchat filtrov. Objavljajo stare fotografije, spomine iz galerije in zapise v slogu »heard we’re bringing 2016 back«.
Leto 2016 danes ni več le letnica. Postalo je razpoloženje. Digitalni občutek, ki ga prepoznamo brez razlage.
Ampak kaj je tisto, kar pravzaprav prikliče tak občutek?
1. Snapchat filtri: en nostalgičen pogled, tisoč spominov na osnovno šolo
Ikonični Snapchat filtri – kužek, rožice okoli glave, mehka svetloba – so bili simbol brezskrbnega interneta. Ko danes znova zagledamo te filtre, se ne spomnimo le aplikacije, ampak obdobja.
Spomnimo se časa, ko selfiji niso bili strateški, ko nismo razmišljali o dosegu ali estetiki profila. Fotografije so bile zamegljene, včasih slabo osvetljene, a pristne. Snapchat je bil prostor za prijatelje, ne za občinstvo. Čas, ko smo zbirali ogenjčke, si pošiljali selfije, bili prav res brez skrbi.
Prav zato se nas te fotografije danes tako dotaknejo. V trenutku nas vrnejo nazaj v obdobje spontanosti.
2. Glasba, ki deluje kot časovni portal
Če obstaja najhitrejši sprožilec nostalgije, je to glasba. Pesmi iz leta 2016 se znova pojavljajo na playlistah, TikToku in Instagramu – in z njimi občutki, ki jih nismo pozabili.
Spomnimo se dueta Davida Guette in Zare Larsson ter njunega nastopa ob otvoritvi UEFA Euro 2016, pa uspešnic, ki so zaznamovale tisto poletje. Glasba je bila čustvena, nalezljiva. Igrala je v slušalkah na poti v šolo, na zabavah, v ozadju poletnih večerov.
Ko danes zaslišimo te pesmi, se ne spomnimo le melodije, ampak celotnega občutka: poletja, pričakovanj, športa, brezčasnosti.
@davidguetta Let’s get back to 2016 when I closed UEFA Euro at home with @zaralarsson! 🇫🇷
♬ This One’s for You (feat. Zara Larsson) [Official Song UEFA EURO 2016] (Extended) – David Guetta
3. Hrepenenje po nečem, česar ne znamo več poimenovati
Tretji razlog, zakaj se leto 2016 tako močno vrača, je manj oprijemljiv – a morda najmočnejši. Gre za občutek, da danes nenehno nekaj lovimo, a tega nikoli zares ne dosežemo.
Svet leta 2026 je hiter, optimiziran in izčrpavajoč. Primerjanje, algoritmi, umetna inteligenca in pritisk uspeha ustvarjajo stalni občutek manka. Kot da nikoli nismo dovolj – dovolj uspešni, dovolj zanimivi, dovolj vidni. Ne samemu sebi ne družbi.
Leto 2016 v tem kontekstu predstavlja čas, ko teh pritiskov še nismo poznali. Ne zato, ker jih ni bilo, ampak ker niso bili v ospredju. Nostalgija tako ni želja po preteklosti sami, temveč po občutku, da smo bili takrat bolj prisotni.
@nostalgicteendream
@soysaucebum Don’t rewrite history. #2016 #2016trend #2016throwback #2016vibes
Rožnata očala ali iskren spomin?
Seveda leto 2016 ni bilo popolno. Zaznamovali so ga politični pretresi, družbene delitve in negotovosti. A nostalgija deluje selektivno. Kar ostane, so osebni spomini: prijateljstva, glasba, občutek svobode.
Kot moda in glasba se tudi digitalna kultura giblje v ciklih. Leto 2016 danes simbolizira vse, kar trenutno pogrešamo: manj pravil, več igrivosti in več prostora za napake.
In dokler bo sedanjost delovala zapleteno, se bomo z veseljem vračali nazaj – vsaj skozi rožnati filter.
