Že danes pa mora vsaka stranka, ki se bo potegovala za naš glas, obljubiti, da bo spominsko zaščitila družino Prevc. Ali pa nekje našla še koga, ki ga v tej družini skrivajo. Namreč, brez njih ni medalje — in brez njih je bolje, da sploh ne gremo več na olimpijske igre. Si nekaj izmislimo in jih bojkotiramo. Tako kot bomo letos naredili z Eurosongom. Ko bomo torej sodelovali na olimpijskih igrah z imenom državnozborske volitve, se bomo počutili približno tako, kot se starši počutijo, ko izbirajo pravo šolo za svoje otroke. To je res usodna odločitev. Tako za starše kot za otroke. Šola deluje približno tako kot naša vlada. Ravnatelj je predsednik vlade, učiteljski zbor pa ministri in državni sekretarji. Vpis v šolo je praznik, potem pa sledijo dnevi samih razočaranj. Po pravilu vaš otrok ne mara nobene učiteljice ali učitelja. Vi jim morate stopiti v bran in iz vseh kanonov streljate na vodstvo šole, posamezne profesorje in ste na robu živčnega zloma. Ko nič ne zaleže, greste v skrajnost. V šolo s seboj pripeljete odvetnika, da zaščiti vašega otroka, ki je predmet nerazumnega maltretiranja vseh učiteljev po vrsti.
Konča se s tem, da ste veseli, ko je po štirih letih konec tega šolskega terorja — če prej ne znorite in svojega otroka prepišete drugam. In to se nam bo vsem zgodilo po volitvah. Hitro bomo razočarani. Tolkli se bomo po glavah, zakaj smo te, ki so nekaj govorili, nekaj obljubljali, delajo pa povsem nasprotno, spet pripeljali na oblast. Začeli bomo pisati peticije, pisma in medijem prodajali najbolj neverjetne zgodbe. Naj oni obračunajo s temi, ki nam povzročajo same preglavice. Koga bomo tudi tožili in šli na evropska sodišča, če bo treba. Tako kot starši vedo več kot vsi učitelji skupaj, tudi mi — ta naša zdrava kmečka pamet — vemo več kot vsi ministri skupaj. Oni so relikt preteklosti in ni šans, da nas s to miselnostjo pripeljejo v prihodnost. Itak jim gre le za to, da sedijo na svojih stolčkih ali pa s palico mahajo za katedrom.
Predvsem pa bomo veseli, če izbrani ne bodo končali mandata. Takrat se bo naše zadovoljstvo strnilo v eni misli, enem stavku: saj sem vedel, saj sem vedela, da so vsi enaki. Isto sranje, druga embalaža. Ista pašta brez pravega okusa. Olimpijski duh pa bo živel še naprej.
