Pomembno se je znati sprejeti. Ni nujno, da se zdimo navzven samozavestni, ampak da razvijemo občutljivost za svojo vrednost, edinstvenost in dostojanstvo. Res je važno, da se ljudje sprejemajo in imajo pozitiven odnos do sebe. Vprašanje pa je, kakšno je to sprejemanje sebe. Treba se je namreč osvoboditi iluzij, ki so si jih ustvarili o sebi ali pa so jih ustvarili drugi in so jih sprejeli. Posloviti se morajo od sanjarjenja, v katerem fantazirajo o sebi in o drugih.
Sprejemanje sebe je povezano s ponižnostjo, skromnostjo in pogumom, da smo to, kar smo. Ljudem z nizko samopodobo svetujejo, da se zazrejo v tiste prednosti, ki jih imajo, in jih izpostavijo. Toda zopet se vrtijo v prepričanju, da so nekateri močni, sami pa šibki. Ključ je v tem, da se sprejmemo z vsem, kar je v nas, z darovi, sposobnostmi in tudi s krhkostjo ter ranami. Psiholog in duhovni pisatelj Grün pravi, da imajo zdrav občutek samopodobe tisti, ki si dovolijo biti šibki in znajo na svoje slabosti gledati s humorjem. Tudi odnosi z drugimi ljudmi nam pomagajo odkrivati svojo resnično podobo, zlasti temne plati, potlačene potrebe in čustva. Sicer pa je sprejemanje sebe vseživljenjski proces. Starejši kot smo, bolj previdni smo glede sprejemanja sebe. Ko se razjezimo ali naredimo kakšen drug prestopek, si moramo reči: »Še vedno sem to jaz.«
Sprejeti je treba svojo življenjsko zgodbo. Ljudje se pritožujejo, da so imeli težko otroštvo, da nosijo rane vse do starosti. Prav je, da jih poznajo, vendar pa morajo te rane postati kapital, ki prinaša sadove. Ob svojih ranah postanejo bolj stvarni do sebe in obenem bolje razumejo druge ter jih spremljajo. Pesnik je zapisal:
Najpoprej in vse do kraja:
Rana.
Zmeraj na novo vstaja
iz nejasnega oceana
življenja in vate prenika
kakor tvoj pravi jaz,
kot tvoj edini glas
in tvoja prava oblika.
Sprejetje življenjske zgodbe tako odpira smisel, sprejemanje težav, krepi vztrajnost boja in zavezanost za svobodo.
Pomembno je, da se to dogajanje odvija v notranjosti človeka. Nekateri ne morejo razviti občutka samozavesti, ker niso sami s seboj, ampak vedno z drugimi, čakajo njihovo dobroto, pohvalo, odobravanje. Prav tako si ne morejo postaviti mej in jih prizadene vsaka ostra pripomba. Zato potrebujejo odločnost, da postavijo meje med seboj in drugimi. Včasih morajo iz sebe izgnati tiste, ki so jih prizadeli, da ne živijo iz njih, namesto da bi živeli iz sebe. Če imajo občutek sebe in zaupajo svojim spoznanjem, resnično stojijo v sebi. Potem niso več odvisni od razpoloženja drugih, ampak razvijejo svoj ritem in osebno skladnost. Čutijo se v svojem telesu in jim ne pride na misel, da bi podvomili o sebi in svoji samozavesti. So prav oni. To ni znanje, ampak izkušnja, ki vzbuja samozavest.
Pot do samozavesti gre skozi telo. To je instrument človeške notranje in zunanje izpolnitve. Znana je podoba človeka, ki mu primanjkuje samozavesti in je negotov. To so sključena ramena, vedno se na nekaj naslanja, ne stoji pokončno, ne spusti rok … Taki ljudje imajo središče v višjem predelu trupa in niso v miru s seboj. Če je to težišče v spodnjem delu trebuha, potem morejo stati trdno in pokončno, kakor drevo, ki je ukoreninjeno spodaj v zemlji in razprostira svoje veje proti nebu. Ti morejo prenesti preizkušnje, napore, biti sprejeti, odgovorni. Zanimiva je primerjava telesa z oslom. Frančišek Asiški je imenoval telo: brat osel. Ne da se ga pretentati in ima svoj ritem. Zahteva veliko potrpljenja in predvsem iskrenosti. Potem se je mogoče prepustiti in zaupati vsemu, kar daje resnično oporo in samozavest.
