Ste režiser z zelo bogatim opusom, kar vas uvršča med najvidnejše evropske režiserje. Na kaj ste najbolj ponosni?
Z največjim veseljem se spominjam Maše Leonarda Bernsteina. Njegovega dela sicer ne poznajo vsi, jaz pa sem imel priložnost to izvrstno predstavo uprizoriti kar dvakrat. Prvič sem jo postavil na velikem odru na Praškem gradu pred šest tisoč gledalci. Potrebovali smo velik simfonični orkester, obsežen zbor, 30 solistov, otroški zbor ter dve kapeli – eno jazzovsko in eno rockovsko. Ko sem prvič poslušal njegovo glasbo, sem čutil, kako me je preplavila po celem telesu. Drugič sem predstavo uprizoril v Brnu, v svojem mestu, na stadionu, prav tako pred šest tisoč gledalci. Če bi se ponudila priložnost, bi to storil znova – brez oklevanja in tudi brezplačno.
Delali ste na več kot 150 produkcijah …
Sedaj že več kot 200.
Ali to pomeni, da imate radi izzive?
Seveda. Hkrati pa imam srečo, da skozi življenje delam predvsem stvari, ki so mi res všeč. Kot mlad režiser sem sprva sprejemal različne naloge, a zelo kmalu sem začel ustvarjati le tisto, kar me res navdušuje. Lahko rečem, da živim svoje sanje.
Znani ste po svojih muzikalih. Zakaj ste se odločili ravno za ta žanr?
Želel sem postati režiser in po končani gimnaziji sem šel na prakso na konservatorij za igralsko umetnost. Med prakso smo uprizarjali predstave z veliko glasbe in takrat sem si prvič zaželel, da bi bile takšne tudi moje. Delal sem enega prvih muzikalov – priredbo Shakespearovega Sna kresne noči. Ko sem bral besedilo, sem v mislih že slišal glasbo. Prosil sem svojega prijatelja, skladatelja Zdenka Merto, da skupaj ustvariva glasbo in predstavo zasnujeva kot muzikal. Predstava je doživela med 300 in 400 ponovitev po Evropi, v nemškem in angleškem jeziku. Kasneje sem začel uprizarjati tudi svetovne klasike; West Side Story je bil prvi veliki klasični muzikal v našem gledališču.
Delal sem tudi velike koncerte, drame in dramske predstave – zame ni razlike med žanri. Razlika je le med gledališčem, ki občinstvo resnično pritegne, in gledališčem, ki je dolgočasno.
Kot direktor Mestnega gledališča Brno imate veliko stika z občinstvom. Ali ljudje na Češkem še vedno obiskujejo gledališče? Kako ocenjujete njihov interes za kulturo?
Tako kot je v Ameriki pomembna knjižnica, je na Češkem izjemno pomembno gledališče. Gledališče je ustvarilo naš jezik in je bilo še posebej pomembno v času germanizacije, ko je predstavljalo steber obrambe češkega jezika. Med drugo svetovno vojno je služilo kot prostor opozicije proti nacizmu. Tudi v času socializma so ljudje prihajali gledat predstave, da bi slišali nekaj svobodnega. Naše gledališče, ki ima približno 1.100 sedežev v dveh hišah – ena s približno 360 in druga s približno 700 sedeži – je praktično ves čas razprodano že od začetka devetdesetih let. Tudi druga gledališča po državi beležijo zelo dober obisk.
Zakaj pa direktor tako velikega gledališča prihaja ravno v Koper?
Rad eksperimentiram. Režiral sem več kot 60 predstav po vsej Evropi. Zame so najbolj zanimivi ljudje, ki jih srečam – zanima me, kako doživljajo gledališče, svet in sebe. Zato prihajam tudi v Koper. Slovenija ima posebno mesto v mojem srcu. Ko je bila pri vas vojna, sem pisal odprto pismo našemu predsedniku in ga spraševal, zakaj ne podpira slovenske osamosvojitve. Naši državi sta tesno povezani.
Ali ste ugotovili kakšne podobnosti med vašim gledališčem in koprskim?
Moram povedati, da imava z direktorico koprskega gledališča, Katjo Pegan, zelo podobni zgodbi. Iz ničesar je ustvarila to, kar koprsko gledališče predstavlja danes. Bila je gonilna sila, ki je gledališče povzdignila na visoko raven – tako v dramaturškem, izvedbenem kot interpretacijskem smislu. Tudi sam sem prevzel gledališče, ki je bilo nekdanji kino, in morali smo izvesti celotno rekonstrukcijo. V tem sva si zelo podobna.
Kaj vam je najbolj všeč v Sloveniji?
Ljudje. So zelo odprti, izobraženi, razgledani in odprtega srca. Čeprav je prebivalcev malo, ima ta dežela izjemno bogat kulturni prostor ter ustvarja tudi provokativna dela, ki so zanimiva za ves svet.
