Čeprav sta knjigi diametralno različni glede pogleda na prihodnost te civilizacije, pa avtorja druži ena skupna ideja. Po njunem je parlamentarna demokracija velika zabloda in napaka. Rešitev je družba, ki jo vodi in nadzoruje duhovna elita strokovnjakov v strogo hierarhični strukturi z jasnimi nalogami in pooblastili. Skratka, vsi so vojaki v imenu višjih ciljev.
Danes nas vsi avokrati, ki vodijo globalne tokove, prepričujejo, da so rešitev. V bistvu pa so problem. Parlamentarna demokracija je le še lupina, posmeh in svojevrstna farsa. Je opravičilo za vse vojne, genocide in imperialistične težnje. Izvoz demokracije po svetu je le še orodje in izgovor za ugrabljanje ter ubijanje predsednikov, napadanje držav in regij ter netenje konfliktov po tekočem traku.
Slovenija se je s svojo mlado parlamentarno demokracijo znašla v tunelu. Ironija časa je, da se je prometna nesreča predsednice države zgodila v tunelu. Tunel je prispodoba tega časa. Vse se dogaja pod površjem, daleč od oči in v temi. Prostor teorij zarot in prostor za produkcijo neverjetnih scenarijev.
Naš parlament je neke vrste tunel. Ko si enkrat v njem, nočeš ven. Četudi po nobenih kriterijih tam ne bi smel biti. Lahko si lump na kvadrat, ampak tunel je tvoj bunker, iz katerega te ne spustijo. Lahko kršiš ustavo po dolgem in počez, pa še vedno ostajaš skrit v tem tunelu. Interesi so na prvem mestu. Ne Slovenija. Ne državljani Slovenije. Ne volivci. Gre za interese strank in parlament je navaden glasovalni stroj, ki podpira te interese – ustavno vprašljive in nikoli legitimizirane na državnozborskih volitvah.
V tej nemoči in spogledovanju vseh z vprašanjem, kaj nam je storiti, se je rodila peticija. Ko začne bivši vidni član najmočnejše stranke zbirati podpise za peticijo, s katero bi odpoklicali najvišjo instanco našega parlamenta, je to jasen znak, da enosmerna ulica v tunelu nima več nobenega stranskega izhoda. Predsednik državnega zbora ni napaka ali eksces, temveč logična posledica politike, ki demokracijo razume po svoje.
V osemdesetih letih preteklega stoletja so bile peticije edini znak protesta. Orodje za mobilizacijo. Danes so to referendumi, ki bodo to jesen pokazali, kam gre naša karavana. Zaenkrat karavana. ne glede na vse proteste in peticije, mirno uživa na svojem pohodu. Psi lajajo, karavana gre naprej. V ta krasni novi svet.
