Glasba jo spremlja že od otroštva: »Že kot majhna punčka sem rada poslušala glasbo prek radia. Spomnim se, da me je mama kregala, ker sem primaknila stol k omari, da sem bolje slišala zvoke, ki so prihajali iz tiste čarobne škatle na omari. Posebej nestrpno sem čakala oddajo Pisani balončki na Radiu Trst A in seveda Glasbo po željah na Radiu Koper. Ko smo dobili televizor, se je zame odprla čisto nova dimenzija doživljanja glasbe in plesa. Pri petih letih so me postavili na oder bolnišnice Valdoltra in brez treme sem zapela Avsenikovo Moj rodni dom ter petje pospremila s plesnimi gibi in koraki. Ko se je po končani točki sprožil aplavz, sem se ustrašila in jokaje stekla mami v naročje. Takrat nisem mogla vedeti, da so aplavzi zahvala, spodbuda in izraz navdušenja občinstva ter da me bo to spremljalo vse življenje,« se spominja Ivica, ki je ljubezen do glasbe podedovala po starših.
ŠE VEDNO IMA PRVO HARMONIKO
Mama in oče sta bila odlična pevca. Doma se je od nekdaj pelo in veselilo. Ivica je še zdaj hvaležna staršema, da sta jo naučila ogromno slovenskih ljudskih pesmi, ki jih še danes rada prepeva tudi svojim vnukom in tako ljudsko kulturno dediščino prenaša naprej. Njen oče je bil zelo družaben in kamorkoli so se peljali, so vedno na glas prepevali. Zelo je bil ponosen na svojo hčer in jo spodbujal, da je kaj zapela.
Ivica je že zelo zgodaj odkrila svoj glasbeni talent: »Med selitvijo, mislim, da sem imela kakšnih 11 let, smo na podstrešju našli star, zanemarjen kovček, v katerem je bil predmet, ki je oddajal zvoke, če si ga raztegnil. Nisem vedela, kaj je to, a mi je bil všeč in radovednost mi ni dala miru. Nanj sem po posluhu zaigrala ljudsko pesem Čuk se je oženil. Staršem je hitro postalo jasno, da bo treba temu posvetiti pozornost, kajti harmonike nisem več izpustila iz rok. Potem so pisali stricu v Buenos Aires, ki je bil priznani orglar v mestni cerkvi, naj mi pošlje novo harmoniko. Še danes jo imam! Največja zahvala ponosnemu stricu je bil moj vpis v glasbeno šolo, kjer sem dobila vse odgovore na svoja glasbena vprašanja. Še vedno pa sem po posluhu igrala hite tistega časa, tako da sem postala nepogrešljiv del zabavnih druženj,« razlaga Ivica, ki je bila v »odraslih« letih dobro desetletje in pol samozaposlena kot samostojna ustvarjalka na področju kulture.
Njeno življenje pa se je prepletalo tudi s številnimi drugimi dejavnostmi: družino, gradnjo hiše, skrbjo za urejeno okolico in za moževe onemogle starše … Ko so zaradi vojne čez noč zaprli vse hotele in restavracije, je našla zaposlitev kot osebna asistentka starejše osebe čez mejo. Tako je lahko redno plačevala prispevke za zavarovanje. Takrat je napisala tudi svoje najlepše pesmi, saj je neizmerno hrepenela po nastopih in druženjih.
NAJLEPŠE JE BITI MAMA
»Nastope sem za tri leta prekinila le zaradi materinstva. Biti mama za polni delovni čas je bil močnejši motiv. Na vso srečo sem imela soproga, ki me je podpiral in mi vedno stal ob strani. Ne nazadnje je bil tudi sam glasbenik. Ko smo ga povabili, da bi sodeloval kot vodja tehnične ekipe, sem bila zelo vesela njegovega pristanka. Tako so bili najini dnevi vedno prepleteni z mislimi in pogovori o nastopih in načrtih zanje,« razlaga Ivica, ki se še danes živo spominja, kako je prišla k Primorskim fantom. Hitro navrže, da človeku včasih usoda nameni nepričakovano srečo. Ravno ko so Primorski fantje iskali pevko, je s prijateljicami večerjala v restavraciji, kjer so že uspešno nastopali.
»K naši mizi je pristopil vodja ansambla Bogdan Gerk, saj smo bili stari znanci, in tako se je začelo moje novo življenjsko poglavje. Festivali, snemanja, gostovanja, nagrade, turneje po vsem svetu. Smo kot druga družina, lepo sodelujemo in se prilagajamo drug drugemu. Morda je kdaj na videz utrujajoče in zahtevno, ampak meni ni bilo nikoli težko. Vedno sem neizmerno uživala in dajala vse od sebe, ker sem tako čutila, občinstvo pa me je nagradilo z aplavzom in nasmejanimi obrazi. Božansko! Zdaj vem, da je to moje poslanstvo. Podarjen mi je bil talent razveseljevati občinstvo in neizmerno sem hvaležna vesolju, da je prav mene doletela ta čast. Glasba, ustvarjalnost, petje in sočutje so in bodo vedno moji zvesti spremljevalci,« razlaga Ivica, ki se je pred leti izkazala tudi v oddaji Zvezde plešejo.
NAVDUŠILA TUDI KOT PLESALKA
Sprva je bila malo zaskrbljena, kako bo našla čas za novo izkušnjo. Niso je skrbeli niti zahtevnost izziva niti leta niti mnenje drugih.
»Vedno delam tisto, kar zmorem in kar mi telo in zdravje dopuščata. Sem zelo radovedne narave in od nekdaj me je zanimalo vse okoli plesa, predvsem, kako je zaplesati s svetovnim prvakom, kajti zelo rada svoje nastope začinim s plesnimi gibi. Ker pa sem največ na odru kot pevka, se le redkokdaj znajdem na plesišču. Družina in kolegi so me spodbujali in navijali zame, sama pa sem si mislila: poskusila bom, če ne bo šlo, itak izpadem, kar bo, bo. In sem na željo gledalcev ostala do finala. Všeč mi je bilo, da so mi pisali in klicali starejši gledalci, izražali odobravanje in pohvale ter se zahvaljevali za motivacijo. Bilo je zelo naporno, a vredno vsakega plesnega koraka in kilometra,« je zadovoljna Ivica, ki pa je v življenju premagala tudi težke trenutke. Še posebej jo je zaznamovala moževa smrt.
LJUBEZEN JO JE VEDNO NAŠLA
»Res je bilo hudo. Šok! Praznina. Tisoč vprašanj brez odgovora. Ko izgubiš človeka, ki je bil s teboj družinsko in službeno, je res hudo. In tukaj nastopi tisti moj borbeni duh in nadnaravna moč, podarjeni talent, da vstaneš, si obrišeš solze, nadeneš vedrino na obraz in nadaljuješ tisto, kar imaš v sebi: možnost deliti z občinstvom trenutke veselja in brezskrbnosti. Na začetku je težko, a ko se začne pretakati pozitivna energija, ko med občinstvom začutiš, da nisi sam, da jih osrečuješ, da si del njih, takrat vse steče samo po sebi. Samopomilovanje in tarnanje doma na kavču ne bi bila ne prava tolažba ne zdravilo za ranjeno dušo,« pravi Ivica, hvaležna, da je znova našla ljubezen.
»Po več letih skupnega sodelovanja in spoznavanja vseh vrlin in sposobnosti je bilo samo po sebi umevno, da rabim ob sebi človeka, ki me dopolnjuje, spoštuje in najbolje pozna. Vse moje slabosti in dobre lastnosti. Na začetku primerjaš in previdno popuščaš, kasneje se vse zgodi samo od sebe. Oba moja soproga sta bila najboljša življenjska sopotnika, kar bi si jih lahko želela. Hvaležna sem obema za naklonjenost, ljubezen in prekrasne skupne trenutke,« razlaga ta neverjetno vitalna 75-letnica in razkrije skrivnost pozitivnega pogleda. Verjame, da je veliko tega v značaju, saj se nerada sprijazni s porazi na katerem koli področju.
NE PREPUSTITE SE MALODUŠJU!
Vedno se bori, kolikor je v njeni moči.
»In ne razumem, zakaj se ljudje enostavno prepustijo malodušju, depresiji, se smilijo sami sebi in nič ne ukrenejo. Rada sem v družbi, rada sprejmem pohvale o svojem videzu, obnašanju, pojavnosti. Kaj je lepšega kot srečati nasmejan obraz in čutiti, da te nekdo z veseljem vidi, pozdravi, ogovori … Saj bo prišel čas onemoglosti, bolezni, nemoči, a do takrat je še daleč in treba je izkoristiti vsak trenutek zdravega, lepega počutja. Če si zdrav, je vse lažje in leta tukaj niso ovira. Treba je prisluhniti svojemu telesu in mu pomagati živeti. Razmišljati pozitivno, se stalno izobraževati, potovati, brati, se družiti, skratka živeti polno življenje. Ko pride onemoglost, itak ne moreš nič več. Zakaj bi se že zdaj bali in si ustvarjali temno videnje prihodnosti? Nekateri niti teh čudovitih let ne bodo nikoli doživeli, pa so si zelo želeli. Vedno je čas za nova doživetja in sprejemanje časa, v katerem živimo,« veselo sklene.
OBALA JE ZAKON!
»V kraju, kjer živim, sem obdana z mirom, naravo in čudovitim pogledom na naše morje. Tam si »polnim baterije«. Dom, ki sva ga gradila skupaj z Maksom, je moje zatočišče, kraj, kjer se spočijem. Tu so spomini, tu je varno zavetje, tu so vrata vedno odprta, tu je vedno tako zelo domače in lepo.
Rada potujem in si potovanja tudi privoščim, če le utegnem. Lepo je doživeti kraje, kjer še nisi bil, čutiti utrip preprostega življenja v drugačnih okoliščinah ter spoznavati drugačne običaje. Veliko tega sem videla in okusila. Skoraj cel svet. Vendar ni kraja, kjer bi se počutila bolj varno, bolj sproščeno, bolj domače. Tu je vse samo po sebi umevno. Tu je raj na zemlji. Moja Primorska, vonj po soli, borovcih, rožmarinu in pelargonijah. Ko zadihaš in se zaveš: ja, tu je moj dom.
Se pa spreminja tudi Obala. Vse novosti, ki jih je prinesel napredek, so prav gotovo odraz neke želje po modernejšem načinu komuniciranja in druženja. Moja generacija je res živela v drugačnih časih. Več je bilo osebnega, pristnega stika, več empatije. Veselili smo se malih podvigov in velikih uspehov. Zdi se mi, da je bilo vse bolj preprosto, nismo rabili velikih besed in pametnih načrtov. V poplavi nekih želja po hitrem in bajnem zaslužku se je vsa ta preprostost izgubila neznano kam. Hiter tempo življenja nam narekuje spremembe v miselnosti in načinu izražanja. Družabnost se izraža na drugačen način. Zelo me motijo nasilje in sovražni govor.«
