Hišni ljubljenček naj bi otroka učil odgovornosti in empatije, mu delal družbo ter mu nudil čustveno oporo. Toda ali otroci, ki odraščajo z živaljo, zaradi tega dejansko kažejo tudi manj čustvenih in vedenjskih težav? Raziskava, v kateri so spremljali skoraj 1900 družin, kaže precej bolj zapleteno sliko – pomembni bi lahko bili vrsta živali, obdobje sobivanja z njo in številni drugi dejavniki.

Skoraj 1900 družin spremljali več let

Raziskovalci so analizirali podatke 1.893 družin, vključenih v španski projekt INMA (INfancia y Medio Ambiente), ki spremlja otroke in vplive okolja na njihovo zdravje in razvoj.

Podatke o hišnih ljubljenčkih so zbirali, ko so bili otroci stari eno leto ter ponovno pri štirih oziroma petih letih. Pri sedmih oziroma osmih letih so nato ocenjevali njihove čustvene in vedenjske težave s standardiziranim vprašalnikom Strengths and Difficulties Questionnaire (SDQ).

Raziskovalce niso zanimali le psi in mačke. Posebej so spremljali pse, mačke, ptice in skupino drugih živali, kamor sodijo denimo hrčki, zajci, želve in ribe. Upoštevali so tudi, ali je žival v družini živela ves čas ali le v enem od spremljanih obdobij.

Otroci brez živali sprva z boljšimi rezultati – toda …

Na prvi pogled bi lahko rezultati celo presenetili zagovornike odraščanja s hišnimi ljubljenčki.

V neobdelanih podatkih so namreč otroci, ki niso nikoli živeli s hišnim ljubljenčkom, pri nekaterih kazalnikih dosegali boljše rezultate. Toda ko so raziskovalci upoštevali druge dejavnike, ki lahko vplivajo na otrokov razvoj in duševno zdravje, se je splošna povezava izgubila.

In prav tu je pomembno, kako rezultate razumemo.

Iz raziskave ne moremo zaključiti niti, da hišni ljubljenčki na splošno izboljšujejo duševno zdravje otrok, niti da mu škodujejo. Raziskava kaže povezave med določenimi oblikami sobivanja z živalmi in poznejšimi kazalniki otrokovega počutja oziroma vedenja, ne dokazuje pa, da je žival te razlike povzročila.

Pri mačkah se je pokazala nepričakovana povezava

Eden zanimivejših rezultatov se je pojavil pri mačkah.

Otroci, ki so imeli mačko pri štirih oziroma petih letih, ne pa tudi pri enem letu, so imeli pri sedmih oziroma osmih letih nekoliko več tako imenovanih internaliziranih in eksternaliziranih težav. Med prve sodijo denimo čustvene težave, med druge pa težave, ki se izraziteje kažejo navzven v vedenju.

Toda tu je potrebna precejšnja previdnost.

Rezultat ne pomeni, da mačke pri otrocih povzročajo težave.

Gre za statistično povezavo. Možno je, da na rezultat vplivajo značilnosti družin, okoliščine, v katerih so dobile mačko, odnos otroka do živali ali drugi dejavniki, ki jih raziskovalci niso mogli v celoti zajeti. Tudi avtorji zato opozarjajo, da so za razumevanje ugotovljene povezave potrebne nadaljnje raziskave.

Zato bi bila interpretacija v smislu »mačke škodujejo otrokovemu duševnemu zdravju« napačna.

Pri drugih manjših živalih drugačna slika

Drugačen rezultat se je pokazal pri skupini drugih hišnih živali.

Otroci, ki so z njimi živeli v obeh spremljanih obdobjih, so imeli pozneje manj internaliziranih težav. Statistična povezava je ostala prisotna tudi po dodatnih analizah raziskovalcev.

Tudi tega rezultata pa ni mogoče obrniti v priporočilo, naj starši otroku kupijo hrčka, zajca, želvo ali ribice.

Raziskava je opazovalna. Pokaže lahko, da sta dve stvari povezani, bistveno težje pa odgovori na vprašanje, zakaj sta povezani.

Kaj pa psi?

Presenetljivo je, da raziskava ni pokazala kakšnega preprostega in izrazitega »učinka psa«, čeprav prav psom pogosto pripisujemo posebno vlogo pri otrokovem čustvenem in socialnem razvoju.

Tudi druge raziskave na tem področju ne dajejo povsem enotnega odgovora.

Avstralska longitudinalna raziskava, ki je zajela več kot 4.000 otrok, je denimo ugotovila povezave med lastništvom hišnih ljubljenčkov ter manj čustvenimi težavami in težavami z vrstniki. Pri otrocih s psom so raziskovalci ugotovili tudi manjšo verjetnost neobičajnih rezultatov na uporabljenih lestvicah socialno-čustvenega razvoja.

Novejša longitudinalna raziskava o psih pa je prišla do precej bolj zadržanega zaključka. Pri večini merjenih področij pridobitev, izguba ali nadaljnje lastništvo psa ni bilo povezano z večjimi razlikami v socialno-čustvenem razvoju majhnih otrok.

To je še en razlog, zakaj pri tej temi ni mogoče preprosto reči: otrok + pes = boljše duševno zdravje.

Pomembnejše od samega lastništva je lahko odnos z živaljo

Zanimivo vprašanje je, ali pri razvoju otroka sploh ni najpomembnejše to, ali ima družina žival, temveč kakšen odnos otrok z njo razvije.

To nakazujejo tudi raziskave, opravljene precej bližje nam.

Hrvaška raziskava na 480 otrocih, starih od 10 do 15 let, je proučevala povezanost med navezanostjo na hišnega ljubljenčka, empatijo, osamljenostjo, socialnimi kompetencami in odnosom z materjo.

Otroci, ki so bili bolj navezani na svojega ljubljenčka, so izkazovali višjo stopnjo empatije kot otroci brez živali in tisti, ki so bili na svojo žival manj navezani. Tudi tu gre za povezanost, ne za dokaz, da je prav ljubljenček povzročil večjo empatijo.

Druga hrvaška raziskava šolskih otrok je prav tako pokazala, da so bili otroci z močnejšo navezanostjo na hišne ljubljenčke bolj empatični in prosocialno usmerjeni kot otroci brez živali oziroma otroci, ki so bili na svoje živali manj navezani.

Naj torej otroku kupimo hišnega ljubljenčka?

Če je edini razlog izboljšanje otrokovega duševnega zdravja, raziskave za takšno priporočilo ne dajejo dovolj trdne podlage.

Hišni ljubljenček lahko otroku predstavlja družbo, odnos z njim pa lahko ponuja priložnosti za skrb, odgovornost in stik z drugim živim bitjem. Toda žival ni terapevtski pripomoček in njen prihod v družino sam po sebi ne zagotavlja boljše čustvene ali socialne prilagojenosti otroka.

Poleg tega odločitev za žival pomeni večletno odgovornost celotne družine. Pri njej je treba upoštevati potrebe živali, čas, stroške, bivalne pogoje in dejstvo, da končna odgovornost za dobrobit živali ne more biti prepuščena majhnemu otroku.

Nova spoznanja zato dajejo precej manj privlačen, a verjetno pomembnejši odgovor na vprašanje iz naslova: ni odločilno samo to, ali otrok odrašča s hišnim ljubljenčkom. Pomembni so odnos z živaljo, družinsko okolje, otrokove značilnosti in okoliščine sobivanja. Raziskovalci pa bodo morali z nadaljnjimi longitudinalnimi študijami še ugotoviti, koliko lahko sama prisotnost živali dejansko vpliva na otrokov razvoj.