September prinese nov začetek. Šola, domače naloge, treningi, glasbena šola, jeziki in druge dejavnosti. Starši želimo otrokom omogočiti čim več, razvijati njihove talente in jim ponuditi priložnosti za prihodnost. V ozadju je največkrat dobra namera.
Toda ob pogledu na otroške urnike se je vredno vprašati: Koliko pravzaprav zmore otrok? In koliko časa mu ob vsem, kar mora, še ostane za to, da preprosto je?
Otroci se razlikujejo. Kar enega veseli in napolni z energijo, je lahko za drugega preveč. Zato ni odgovora, koliko dejavnosti je ravno prav. Bolj pomembno je opazovati otroka in ne le njegovega urnika.
KO OTROK ZMORE, A ZA KAKŠNO CENO?
V terapevtskem delu z otroki in mladostniki pogosto opažamo utrujenost, razdražljivost, tesnobo in občutek, da morajo ves čas nekaj dosegati. Nekateri so ob tem še vedno pridni in uspešni, zato njihove preobremenjenosti odrasli včasih dolgo ne opazimo.
Otrok lahko zmore veliko. Vprašanje pa je, za kakšno ceno.
Dejavnosti same niso težava. Šport, glasba in druga zanimanja so lahko vir veselja, pripadnosti in samozavesti. Pomembno je, kako jih otrok doživlja. Gre nanje z veseljem ali zato, ker čuti, da mora? Ima čas, ko mu ni treba nikamor? Si upa povedati, da je utrujen ali da nečesa ne želi več?
KO NAŠE ŽELJE POSTANEJO NJIHOVE
Starši lahko iz ljubezni prestopimo mejo med spodbujanjem in pritiskom. Želimo, da otrok razvije sposobnosti, ničesar ne zamudi in da bo nekoč uspešen. Včasih pa se v njegove izbire neopazno vpletejo tudi naše neuresničene želje in predstave o tem, kakšen naj bi postal.
Zato se je dobro vprašati: Čigava želja je pravzaprav to? Otrokova ali moja?
PROSTI ČAS JE TUDI ČAS ZA ODNOSE
Otrok potrebuje čas brez cilja, urnika in pričakovanega rezultata. Čas za igro, prijatelje, poležavanje, sanjarjenje ali preprosto za to, da ne počne ničesar. Tudi dolgčas ima svojo vrednost. Ko ne zapolnimo vsakega trenutka, otrok odkriva, kaj ga zanima in kaj potrebuje. Brezdelje ni izgubljen čas.
Pomembno je tudi, da otrok ob vseh obveznostih ohrani občutek, da njegov dan ni samo niz nalog, ampak je v njem prostor še za spontanost, bližino in mir.
Prosti čas pa je tudi prostor za odnose. Povezanosti ne moremo vedno načrtovati. Pogovor se pogosto zgodi med obrokom, na sprehodu, med vožnjo ali zvečer, ko se nikamor ne mudi.
Če se ob koncu dneva srečamo samo še toliko, da pojemo večerjo, preverimo šolske obveznosti in že hitimo proti spanju, je morda nečesa preveč. Ne zato, ker otrok ne bi zmogel, ampak ker zmanjkuje prostora za odnos, bližino in povezanost.
Otroci ne potrebujejo samo dejavnosti in priložnosti. Potrebujejo tudi čas, ko jih lahko zares poslušamo, in čas, ko jim ni treba ničesar doseči.
Zato morda pravo vprašanje ni le to, koliko zmore naš otrok. Vprašajmo se tudi, koliko otroštva, prostega časa in prostora za odnose mu ob vsem, kar zmore, še ostane.
