Popotovanja z avtobusom trajajo neskončno dolgo, ameriški drugorazredni filmi, ki jih predvajajo v avtobusih na teh dolgih nočnih vožnjah po turških pokrajinah, in bleščeče luči nasproti vozečih vozil prekinjajo nesreče in smrti. Prav tako pa tudi opojna bližina Canan, v katero je zelo zaljubljen, Osmana skupaj s knjigo peljeta ne samo po pokrajinah, ampak k izpraševanju samega sebe in svoje identitete. Kaj je tako magičnega in hkrati tako resničnega v knjigah, nam pove Mehmet, ki ga zasleduje naš glavni junak: »Dobra knjiga je nekaj, kar nas spominja na ves svet. Morda je takšna vsaka knjiga ali bi morala biti vsaka knjiga. Knjiga je del nečesa, česar prisotnost in trajanje zaznavam skozi to, kar piše v knjigi, ne da bi to dejansko bilo v knjigi. Morda gre za nekaj, kar je bilo povzeto iz tišine ali hrupa sveta, vendar to ni tišina ali hrup sam. Dobra knjiga je pisanje, ki predpostavlja stvari, ki ne obstajajo, nekakšno odsotnost ali smrt. Vendar pa področje, ki leži onkraj besed, zaman iščemo zunaj knjige.«
Mislim, da ne bi mogli boljše razložiti dela, ki ga opravljamo režiserji, dramaturgi in igralci v gledaliških predstavah. Iščemo svet, ki leži onkraj besed in je hkrati doma v besedilu. Iščemo hrup in tišino sveta, ki v predstavah nista ne hrup in ne tišina, ju pa doživljamo skozi znake gledališke govorice. Mi smo ves čas pozorni na svet okoli nas, da ga lahko preberemo in na novo zapišemo. Ga razstavimo in na novo sestavimo skozi moč, svobodo, poezijo in lepoto, da ustvarjamo našo lastno skupno občutljivost, stališče, identiteto in integriteto.
Tako tudi liki, ki jih odigrajo igralci, niso oni sami, zaman pa jih iščemo zunaj njih samih. So silna moč doživljanja drugih ljudi, njihovih hrepenenj in bolečin, ki jih igralci zmorejo preliti skozi svoje telo.
»Pišem o vsem, ob čemer sem jokal,« zapiše italijanski pisatelj Paolo Giordano v svojem romanu Tasmanija; in mogoče lahko igralci prav tako oživljajo samo tiste ljudi, ob katerih so jokali. Mogoče je dovolj, da poznamo samo enega ranjenega otroka, saj »v zgodbi enega samega otroka lahko objokujemo usode vseh ljudi«. (P. Giordano, Tasmanija)
Igralci so v ta svet vpeti s svojimi nasmehi, predvsem pa s svojim glasom, ki lahko prenaša zven po globinah oceana in po prostranstvih vesolja. Samo z njimi, s temi igrivimi mediji, se lahko dotikamo robov novega življenja, brez katerega ne bi mogli živeti. Milena Zupančič je bila ta medij. Zaradi nje je obstajalo novo življenje.
