Nekateri glasovi ne utihnejo niti takrat, ko njihovih lastnikov ni več. Ostanejo v pesmih, ki jih ljudje še vedno prepevajo, v spominih na koncerte, družinska srečanja in trenutke, ki jih je spremljala njihova glasba. Takšen je bil tudi glas Mirka Cetinskega, priznanega istrskega pevca, ki je v četrtek, 15. oktobra, po dolgi bolezni umrl v 79. letu starosti.
Za številne je bil glasbenik, ki je s svojimi pesmimi desetletja spremljal življenje v Istri in daleč zunaj njenih meja. Za sinova Tonyja in Mattea Cetinskega pa predvsem oče. Človek, od katerega sta podedovala ljubezen do glasbe in s katerim sta delila mnogo več kot le družinski priimek.
»Kako se posloviti od nekoga, ki je del tebe?«
Priljubljeni hrvaški pevec Tony Cetinski se je od očeta poslovil z izjemno osebnim zapisom na Instagramu. Začel ga je s preprostima besedama »Dragi moj tata« in nadaljeval z razmišljanjem o izgubi, na katero se človek nikoli ne more zares pripraviti.
V njegovih besedah ni bilo govora o očetovih glasbenih uspehih, številnih koncertih ali priznanjih. Spregovoril je o nečem veliko bolj intimnem – o odnosu med očetom in sinom ter o bolečini, ki jo prinese spoznanje, da nekaterih besed ne bomo mogli nikoli več izreči.
»Kako se posloviti od nekoga, ki je del tebe?« se je vprašal Tony.
Ob očetovi smrti se je spomnil tudi povsem običajnih trenutkov, ki jim med vsakdanjim življenjem pogosto ne pripisujemo posebnega pomena. Pogovorov, pogledov, skupnega časa in drobnih pozornosti, katerih vrednost včasih zares razumemo šele takrat, ko jih ni več.
Zapisal je, da nas življenje včasih odpelje po različnih poteh. Da si ne povemo vedno vsega, kar čutimo, da se ne objamemo vsakič, ko bi se lahko, in da prepogosto verjamemo, da bomo za vse to še imeli čas.
Toda prav ob izgubi se zavemo, kako zmotno je lahko takšno prepričanje.
Tony se ob slovesu ni želel osredotočati na tisto, česar z očetom nista več utegnila doživeti. Namesto tega se je odločil ohraniti spomin na vse, kar sta imela. Na lepe in težke trenutke, na ponos, skrb in ljubezen, ki med očetom in sinom ni vedno izražena z besedami.
Očetu se je zahvalil za življenje, za vse, kar mu je lahko dal, in za nauke, katerih pravi pomen bo morda v celoti razumel šele zdaj, ko ga ni več.
Posebej ganljiva je bila njegova želja, da bi lahko očeta še enkrat objel, še enkrat slišal njegov glas in mu povedal tisto najpreprostejše, a najpomembnejše:
»Rad te imam, tata.«
Ob koncu je zapisal, da bo del očeta živel naprej v njem, v njegovih spominih, mislih in vsaki pesmi, ki jo bo zapel iz srca. Slovo je sklenil z mislijo, da bo očeta za vedno nosil tam, kjer ločitve ne obstajajo – v svojem srcu.
View this post on Instagram
Mirko Cetinski je bil veliko več kot oče slavnega pevca
Čeprav ga je širša javnost v zadnjih desetletjih pogosto omenjala kot očeta priljubljenega Tonyja Cetinskega, je imel Mirko Cetinski že dolgo pred sinovim uspehom svojo prepoznavno glasbeno pot.
Rodil se je v Pulju, prve korake pred občinstvom pa naredil leta 1962 na pevskem tekmovanju Prvi pljesak. Šest let pozneje je prvič nastopil na festivalu Melodije Istre i Kvarnera, ki je imel pomembno vlogo pri razvoju njegove kariere.
Eden od odločilnih trenutkov je prišel leta 1972, ko je na Zagrebškem festivalu zapel skladbo Moje ludo srce. Uspeh mu je odprl vrata do novih nastopov, turnej in prve zlate plošče.
Njegova glasba je bila tesno povezana z istrskim prostorom, njegovimi ljudmi, jezikom in tradicijo. Pel je v hrvaščini in italijanščini ter njunih narečjih, s čimer je ohranjal tudi posebno kulturno raznolikost svojega domačega okolja.
Med njegovimi prepoznavnimi skladbami so Plači, plači, gitaro, Pođi sa mnom do Rovinja, Na jidrenju in Kupil sam ti prstenac, za katero je prejel nagrado občinstva na festivalu Melodije Istre i Kvarnera.
Posebno mesto med njegovimi pesmimi ima tudi Viecia Batana, posvečena Rovinju, mestu, s katerim je bil globoko povezan.
Z istrskimi melodijami je potoval po svetu
Mirko Cetinski ni bil glasbenik, ki bi ostal omejen na domače odre. V več kot šestih desetletjih ustvarjanja je nastopal po Evropi, Ameriki in Avstraliji, kjer je s svojimi pesmimi razveseljeval tudi številne izseljence.
Za njim je ostalo kar 24 turnej po Združenih državah Amerike, štiri po Avstraliji in več sto koncertov po evropskih državah.
Povsod je s seboj nosil del Istre. Njene melodije, govorico in tisto posebno toplino, zaradi katere lahko pesem človeka tudi tisoče kilometrov od doma za trenutek vrne tja, od koder prihaja.
Glasba zanj ni bila zgolj poklic, temveč način življenja. Petju je ostal zvest tudi v poznejših letih, njegova ustvarjalna pot pa je postala pomemben del istrske glasbene dediščine.
Rovinju je dal tudi svoj radio
Njegova povezanost z domačim okoljem ni bila omejena le na glasbo. Mirko Cetinski je bil tudi eden od ustanoviteljev Radia Rovinj, ki je začel oddajati 14. februarja 1997.
Želel si je, da bi mesto imelo svojo radijsko postajo, ki bi povezovala prebivalce, jih obveščala in ohranjala stik z lokalnim življenjem.
Za svoj prispevek h glasbi in razvoju lokalnega radia mu je mesto Rovinj leta 2023 podelilo zlato medaljo.
Priznanje je bilo poklon človeku, ki je pomemben del svojega življenja posvetil domačemu okolju in ljudem, ki so ga spremljali na njegovi poti.
Zadnje slovo v Rovinju: družina želi omogočiti slovo vsem, ki so ga imeli radi
Čeprav je bilo sprva napovedano, da se bodo od Mirka Cetinskega poslovili v ožjem družinskem krogu, se je družina odločila, da zadnje slovo omogoči tudi njegovim številnim prijateljem, znancem in občudovalcem.
Tony Cetinski je na družbenih omrežjih objavil posebno sporočilo, v katerem je pojasnil, da se družina zaveda, koliko ljudi se je njegov oče v življenju dotaknil, zato želi vsem omogočiti, da se od njega poslovijo.
Pogreb Mirka Cetinskega bo v sredo, 21. oktobra, ob 14. uri na pokopališču v Rovinju. Istega dne bo ob 17. uri v koncertni dvorani Adris potekala tudi žalna slovesnost.
Tony se je ob tem zahvalil za številne izraze sožalja, podporo in spoštovanje, ki jih družina prejema v teh težkih trenutkih.
Od glasbenika, ki je več kot šest desetletij s svojimi pesmimi povezoval ljudi, se bodo tako lahko poslovili tudi tisti, ki so ga poznali predvsem po njegovem glasu in glasbi.
Njegov glas bo živel naprej
Smrt Mirka Cetinskega je za njegovo družino nenadomestljiva izguba, za istrski glasbeni prostor pa slovo od enega njegovih dolgoletnih ustvarjalcev.
Toda za njim ostaja bogata zapuščina. Pesmi, ki pripovedujejo o krajih, ljudeh in občutkih. Spomini na nastope, srečanja in glasbo, ki je povezovala generacije. In sinova, ki sta vsak po svoje nadaljevala družinsko glasbeno zgodbo.
Tonyjeve besede ob očetovi smrti pa nas spomnijo še na nekaj, kar presega svet glasbe. Na to, kako pomembno je ljudem, ki jih imamo radi, povedati, kaj nam pomenijo, dokler imamo za to priložnost. In kako dragoceni so lahko tudi povsem običajni trenutki, za katere mislimo, da se bodo vedno znova ponavljali.
Morda je prav v tem nekaj tolažilnega. Da človek, ki je vse življenje prepeval drugim, zares nikoli povsem ne utihne.
Njegov glas ostaja. V pesmih, v Istri in v srcih tistih, ki so ga imeli radi.
