Toda kaj bi se zgodilo, če bi pred vhodom v Luko Koper dejansko prišlo do trčenja plovil in večjega razlitja nafte? Kako hitro bi lahko omejili onesnaženje in kdo bi ukrepal? Bi Slovenija zmogla sama ali bi zaradi širjenja naftnega madeža potrebovala pomoč sosednjih držav?
Prav takšen scenarij so 23. in 24. septembra v Kopru preverjali v okviru dvodnevne mednarodne vaje POLex 2026. Kot so nam pojasnili na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani (UL FPP), pri večjih onesnaženjih ni pomembna le hitrost prvega odziva, temveč tudi usklajenost vseh sodelujočih. Morje namreč ne pozna državnih meja, morski tokovi in veter pa lahko onesnaženje v razmeroma kratkem času odnesejo daleč od kraja nesreče.
Vaja je potekala v okviru projekta ASAP – Adriatic Sensitive Areas Protection Mechanism, ki se izvaja v okviru programa Interreg IPA ADRION. Njegov cilj je izboljšati pripravljenost jadranskih držav na večja onesnaženja morja, predvsem pa okrepiti njihovo sodelovanje ob nesrečah, katerih posledice bi lahko segle čez državne meje. Projekt povezuje partnerje iz šestih jadranskih držav, med njimi tudi UL FPP.
Prvi dan vaje je bil namenjen predvsem tistemu delu odziva, ki ga javnost ob nesrečah običajno ne vidi. Preverjali so komunikacijske kanale, postopke odločanja in standardne operativne postopke – od trenutka, ko prispe prva informacija o onesnaženju, do odločitve o aktiviranju mednarodne pomoči.
Drugi dan se je dogajanje preselilo na morje. V Koprskem zalivu so sodelujoče enote preverjale, kako bi posredovanje potekalo v praksi in ali je oprema različnih služb medsebojno združljiva. Ob podpori nadzora iz zraka so postavljali plavajoče pregrade in preizkušali naprave za odstranjevanje nafte z morske gladine.
Pomemben del vaje pa je potekal tudi za računalniškimi zasloni
Raziskovalci UL FPP v okviru projekta sodelujejo pri pripravi in preverjanju postopkov, med vajo pa so s pomočjo računalniškega modeliranja napovedovali, kako bi se onesnaženje po nesreči širilo.
Na podlagi podatkov o položaju nesreče, poškodbi plovila in iztekanju snovi so pripravili simulacijo širjenja hlapov. Ta je pokazala rdečo cono v radiju približno 370 metrov okoli točke izliva, ob upoštevanju pričakovanega vetra in dinamičnega izpusta pa območje širjenja v radiju približno 1,1 kilometra.
Pripravili so tudi 24-urno napoved gibanja naftnega madeža proti obali. Takšne informacije so ob resnični nesreči ključne, saj morajo pristojne službe vedeti ne le, kje je onesnaženje v določenem trenutku, temveč predvsem, kam se bo premaknilo v naslednjih urah.
Po izračunih naj bi madež obalo dosegel v večernih urah. Toda kot so poudarili na UL FPP, ena sama napoved ni dovolj. Razmere na morju se spreminjajo, zato je treba modele sproti dopolnjevati z aktualnimi podatki o vetru, morskih tokovih in stanju izpusta ter ponovno ocenjevati razvoj dogodkov.
Prav tu se pokaže pomen raziskovalnega dela pri odzivanju na nesreče. Računalniško modeliranje množico podatkov pretvori v uporabne informacije, na podlagi katerih se lahko odgovorni odločajo, kam usmeriti ljudi in opremo, katera območja najprej zaščititi ter kako načrtovati nadaljnje ukrepanje.
Na vaji POLex 2026 so tako preverili celotno verigo odziva na večje onesnaženje – od prve informacije o nesreči in računalniških napovedi do usklajevanja med institucijami ter konkretnega ukrepanja na morju.
Za UL FPP sodelovanje pri projektu ASAP in vaji POLex 2026 pomeni predvsem priložnost, da znanje in raziskovalno delo fakultete ne ostajata omejena na predavalnice in raziskovalne projekte, temveč sta neposredno vključena v reševanje konkretnih izzivov varovanja Jadranskega morja.
In prav to je tudi bistvo takšnih vaj. Nesreče ni mogoče vnaprej natančno napovedati, mogoče pa se je nanjo pripraviti. Ker morje ne pozna državnih meja, tudi učinkovit odziv ne more ostati omejen na eno državo ali eno institucijo. Bolje je postopke, modele in sodelovanje preveriti med simulirano nesrečo – preden bi jih bilo treba uporabiti ob resnični.
