Barcolana je ena največjih jadralnih regat na svetu. S Furiom Benussijem ste jo osvojili že štirikrat zapored. V čem je skrivnost vašega uspeha? To ni zgolj sreča.
Treba je priznati, da je naša jadrnica nekoliko večja od drugih. Vendar to še ne pomeni, da je velikost formula za zmago. Lahko pomeni tudi večji pritisk, kar se v našem primeru tudi dogaja. Teden pred Barcolano smo na regati Bernetti, ki je nekakšna generalka pred Barcolano, izgubili proti jadrnici, ki je bila nekoliko manjša in bistveno lažja od naše. Izgubili smo zato, ker si zmage nismo zaslužili. To povem povsem odkrito. Sam sem naredil napako, morda jo je še kdo drug. To je izkoristila druga jadrnica, Porto Piccolo, in zmagala. Njen lastnik je, če se ne motim, Italijan. Zato ni samoumevno, da zmagaš samo zato, ker imaš daljšo jadrnico in višji jambor. Na morju je veliko drugih dejavnikov. Vsak dan je drugačen in vsakič, ko prideš na morje, se začne znova. Nikoli ne veš zagotovo, kdo bo zmagal. Prav v tem je lepota jadranja. Pri športih, ki potekajo v dvorani, so razmere vnaprej jasne. Pri jadranju pa je toliko različnih dejavnikov, da je vsaka regata nova zgodba.
Imam srečo, da izhajam iz tekmovalnega jadranja. Z družino sem šel na čarterske počitnice, vendar nimam jadrnice, s katero bi se zgolj vozil naokoli. Imam jo za to, da se, ko imam čas, zapeljem po zalivu. Sem pa tudi takrat tekmovalen. Jadranje je zame vedno tekmovanje.
Kako pomembno je, da je posadka usklajena in da se njeni člani med seboj razumejo?
To je najpomembnejše. Na tako veliki jadrnici imamo največ težav pri startu, še posebej na Barcolani, saj je okoli nas še približno dva tisoč drugih jadrnic. Nekateri nas radi opazujejo, drugi želijo jadrati ob nas in tekmovati z nami, čeprav so njihove jadrnice tudi dvakrat manjše. Včasih nam povzročajo več težav, kot bi bilo potrebno, in nam otežujejo normalen start. To je poseben izziv tudi s psihološkega vidika.
Največje zadovoljstvo je, ko vidiš, da posadka uživa in da vse deluje, kot mora. Najtežje je, ko pride do napak, ki se pri jadranju pač dogajajo. Na letošnji Barcolani smo se jim prav pri startu uspešno izognili. Imeli smo težavo z motorjem, vendar smo jo rešili in nato po mojem mnenju odjadrali odlično regato.
Med tekmovanjem se verjetno zgodijo različne situacije, ki sprožijo tudi različna čustva. Se odzovete burno? Kako stvari rešujete po tekmi?
Dinamika je zanimiva, še posebej zaradi mešanice slovanske in latinske kulture. Pri Angležih je čustvenih odzivov precej manj, pri nas pa jih je, kolikor hočeš. Ko gre dobro, sta prisotna veselje in navdušenje. Ko gre slabo, se pojavijo drugačna čustva, ki niso vedno koristna, saj lahko v športu postanejo moteč dejavnik. Pri tem se spomnim svoje kariere z Mitjo (Margonom). Na obali sva se dogovorila, da tisto, kar se zgodi na morju, tam tudi ostane. O tem se na kopnem ne razpravlja.
Ko ste jadrali z Mitjo, sta bila na jadrnici samo vidva. Zdaj ste del veliko večje posadke. Kakšna je razlika? Kaj vam je bližje oziroma kaj najraje počnete?
Več ljudi pomeni več težav. Najraje sem sam, ker imam takrat samo en problem. Ko sva dva, sta problema dva, ko nas je šestnajst, pa jih je lahko šestnajst. Če znaš stvari pravilno voditi, predvidevati težave in posadko pravočasno obveščati, je vse lažje.
Kdo je po vašem mnenju najboljši slovenski jadralec?
Če gledamo rezultate, je to zagotovo Vasilij Žbogar. Če pa govorimo o izkušnjah, bi izpostavil Dušana Puha.
Bil je tudi vaš trener.
Da, vendar le krajše obdobje, morda mesec ali dva. Med nama je bilo precej nesoglasij, kar je normalno, saj ima vsak svoj pogled na stvari. Dušan Puh je nedvomno eden najbolj izkušenih. Ima ogromno znanja, ne samo o jadranju, temveč tudi o deskanju in življenju nasploh. Dušan ima 74 ali 75 let, pa je še vedno aktiven. Bil je tudi na letošnji Barcolani. Še vedno jadra in deska.
Slovenija ima veliko nadarjenih jadralcev in športnikov, ki so dosegli vrhunske rezultate. Menite, da je jadralna tradicija v Sloveniji dovolj cenjena?
Ne. Čeprav imamo morje, ki je skupaj s pomorstvom pomemben del naše identitete, nas v Ljubljani pogosto obravnavajo kot periferijo. Jadranje za nekatere sploh ni pravi šport. Šport naj bi bili nogomet, košarka in uspehi Luke Dončića. Včasih se zdi, da je tudi Martin Strel v očeh javnosti večji športnik, kot smo mi jadralci.
Tudi sami smo deloma odgovorni za to. Sam se na primer ne oblečem v svečano obleko in kravato ter se ne udeležujem redno vseh srečanj športnikov, politikov in gospodarstvenikov v Ljubljani. Vendar to ni razlog, da nas mediji ne bi omenjali. To velja tudi za RTV Slovenija, ki jo z veseljem plačujem.
Tudi politika je v preteklosti del morja prepustila drugi državi, čeprav bi se lahko bolj zavzela za to, da bi ga imeli več. Tudi to nekaj pove o našem odnosu do morja in o tem, kako nekateri razmišljajo.
Veliko mladih pri 16 ali 17 letih preneha z jadranjem, ker jim rečejo, da tako ali tako nikoli ne bodo zmagali. To ni prav. Tudi sam sem leta 1993 odšel iz Kopra, ker so mi rekli, da nisem perspektiven. Pozneje sem se vrnil v Portorož in nadaljeval. To zgodbo večkrat ponavljam, vendar je zame pomembna: na koncu sem nastopil na treh olimpijskih igrah.
Je jadranje drag šport, torej rezervirano za bogate?
Pri jadranju sicer potrebuješ jadrnico, jadra, jambor in oblačila, imaš pa na voljo morje. Košarka potrebuje igrišče, tribune, ustrezen parket in druge pogoje. Tudi drugi športi so torej na svoj način dragi, saj mora nekdo zagotoviti sredstva za njihovo delovanje. Ne trdim, da jadranje ni drag šport, vendar razlika ni nujno tako velika, kot se zdi na prvi pogled. Kolikor vem, je vadnina v Jadralnem klubu Pirat nižja od vadnine v nekaterih nogometnih klubih.
Ali je potem za jadralno kariero dovolj, da ima človek voljo in pogum?
Da. V socializmu je bilo to še nekoliko lažje, danes je težje, vendar je izvedljivo. Kot predsednik strokovnega sveta Jadralne zveze Slovenije to področje spremljam in vem, da ni preprosto, a se da.
Lani ste v Portorožu organizirali svetovno prvenstvo v razredu optimist, namenjeno mladim jadralcem. Je bil to velik organizacijski zalogaj?
Jadranje ima v slovenski Istri dolgo zgodovino. Klubi v Kopru, Izoli in Portorožu so v preteklosti organizirali številna evropska in svetovna prvenstva. Je pa res, da se trenutno veliko dogaja v Portorožu. To je predvsem zasluga Mitje, predsednika kluba, ki je zelo angažiran. Veliko časa preživi v klubu, povezuje ljudi, jih spodbuja in razmišlja, kaj bi lahko še naredili. Težava jadralnih klubov v Kopru in Izoli je, da se mlajše generacije ne vračajo vedno, da bi pomagale, čeprav sta jim kluba nekoč veliko dala. Jadrati sem začel v osemdesetih letih v Jadralnem klubu Pirat, nato sem odšel v Koper, pozneje pa se vrnil v matični klub. Danes prostovoljno pomagam, kadar me Mitja pokliče. Poleg naju pri delu kluba pomagajo še Matej Pegan, Tina Mrak, Rok, Dušan Puh in drugi. Vsi se trudimo prispevati po svojih močeh.
Zamerite jadralcem, ki za slovensko jadranje ne naredijo več?
Lahko bi jim zameril, vendar ima vsak svoje življenje. Naj navedem primer, zaradi katerega mi bo Vasilij Žbogar morda zameril. Povezan je z Jadralnim klubom Burja, katerega predsednik je bil njegov oče Slavko. Klub mu je veliko dal. Kaj se tam dogaja danes, najbolje ve sam. Vem, da veliko potuje po svetu in uspešno dela tudi za irsko jadralno zvezo. Kljub temu bi pričakoval, da bi se tudi on, tako kot drugi uspešni jadralci, občasno vrnil v domače okolje in pomagal. Pri tem ne mislim samo nanj, temveč na vse, ki vedo, da se to nanaša tudi nanje. Kot predsednik strokovnega sveta Jadralne zveze Slovenije lahko povem, da nam takšne pomoči primanjkuje. To je ena od težav, s katerimi se danes srečujemo.
Kaj vas trenutno najbolj moti v jadranju?
Najbolj me moti, da mladi vse manj časa namenjajo jadranju, čeprav za to niso sami krivi. Življenje je postalo zelo hitro, telefoni in različne aplikacije pa jim jemljejo čas. Namesto da bi dve uri preživeli na morju in uživali v jadranju, se ukvarjajo z drugimi stvarmi.
Vaša generacija velja za zlato generacijo slovenskega jadranja. Kaj bi bilo treba storiti, da bi tudi današnji in prihodnji rodovi jadralcev dosegali podobne uspehe?
Včasih smo morali sami na morje in prepričevati Dušana Puha, da je šel z nami jadrat. Danes mladi čakajo na trenerja in brez njega ne želijo na morje. Zdi se jim, da imajo veliko obveznosti, v resnici pa bi lahko marsikaj naredili sami. Vendar tudi oni niso za vse krivi. Imamo težavo, ker znanja ne znamo dovolj dobro prenašati na mlajše generacije. V Jadralnem klubu Pirat se trudimo, da bi to spremenili. Med tistimi, ki pri tem pomagajo, je tudi Tina Mrak. Po štirih olimpijskih nastopih je še vedno dejavna v klubu in dela z mladimi.
Kateri mladi slovenski jadralci so po vašem mnenju najbolj perspektivni?
Če začnem pri optimistih, je veliko dobrih mladih jadralcev. Izstopata predvsem Mihael Zobec in Val Grbec, ki je zdaj prešel v razred 420. Postopoma rastejo in prehajajo v druge jadralne razrede. Perspektivnih mladih je več, vendar jih je premalo.
Včasih je bilo v Sloveniji v razredu optimist približno sto tekmovalcev, danes pa jih komaj zberemo štirideset, še to skupaj s klubi iz zamejstva. Včasih jih je še manj. To je ena od težav slovenskega jadranja. Poleg tega je jadranje zelo zahteven šport. Obvladati moraš tudi vreme in razumeti, kako vpliva na plovbo. Ne moreš preprosto odpluti in pričakovati, da bo vse delovalo samo od sebe. Včasih se pošalim na račun nogometašev: Ali med tekmo razmišljajo tudi o tem, s katere strani piha veter in kako bi ta lahko vplival na let žoge? Seveda se zavedam, da je tudi nogomet tehnično zahteven. Toda jadralci se moramo z vremenskimi in drugimi razmerami ukvarjati vsak dan.
