Kaj se pravzaprav skriva za netipičnim vedenjem mladostnikov?
Mladostnike prehitro sodimo po videzu, besedah in vedenju. Otrok, ki se zapira vase, se odziva jezno ali izstopa, je lahko hitro označen za problematičnega. A za njegovim vedenjem se lahko skrivajo bolečina, strahovi, osamljenost in zgodbe, ki jih nihče ne pozna.
Prav zato že četrto leto v šolah deluje Posvetovalnica, varen prostor, kjer lahko mladostniki brez strahu pred obsojanjem spregovorijo o svojih stiskah. Ker včasih ne potrebujejo nasveta ali rešitve, temveč le nekoga, ki jih zares sliši.
V nadaljevanju z vami delimo dve zgodbi, ki razkrivata, kaj se lahko skriva za vedenjem, ki ga pogosto prehitro obsojamo – zgodbi Lee in Gala, ki ju je z nami delila mag. Vesna Starman.
Zgodba Lee – Ko zunanjost postane oklep
Lea je v Posvetovalnico napotila razredničarka. »Naj se gre pogovorit o svojem načinu oblačenja in ličenju,« je dejala. »To nikakor ni primerno za v šolo, kaj šele za njeno starost.« Ko je Lea stopila v prostor, je bilo najprej opaziti prav to, zaradi česar je bila poslana tja. Močno ličenje, oblačila, ki so izstopala, in držo, ki je sporočala, da ji ni mar, kaj si drugi mislijo o njej.
Toda le na prvi pogled. Sedla je na rob stola in prekrižala roke. Videti je bilo, kot da pričakuje še en pogovor o pravilih, primernosti in tem, kakšna bi morala biti. Morda je čakala, da jo bo tudi svetovalka pogledala tako kot mnogi drugi odrasli: najprej njena oblačila, potem ličenje in šele nazadnje njo.
Svetovalka ni začela z vprašanjem, zakaj je tako oblečena. Ni ji rekla, naj odstrani ličila. Namesto tega jo je vprašala: »Kako si ti?« Lea je najprej skomignila z rameni. »V redu.«
Beseda je zvenela naučeno. Kot odgovor, ki ga izrečeš, kadar si želiš, da bi odrasli čim prej prenehali spraševati. Sledila je tišina. Lea je pogled umaknila proti oknu. »Doma ni ravno v redu,« je čez čas tiho dodala.
Počasi je začela pripovedovati o očetu. Povedala je, da jo pogosto ponižuje. Govori ji, da je nesposobna, da iz nje nič ne bo in da ne bo končala niti osnovne šole. Njegove besede so se ji naselile v mislih. Ponavljale so se pred preizkusi znanja, ob slabih ocenah in vsakič, ko ji nekaj ni uspelo.
Oče je sicer ni udaril, vendar ji je pred kratkim grozil s pasom. »Vedno me je strah, kaj bo,« je povedala.
Strah je bil najmočnejši takrat, ko je dobila slabo oceno ali ko je po mnenju staršev naredila »nekaj narobe«. Nikoli ni natančno vedela, kaj bo sledilo. Morda kričanje. Morda žaljivke. Morda nova grožnja. Prav ta nepredvidljivost jo je držala v nenehni pripravljenosti. Kot da bi ves čas poslušala, kako se odpirajo vrata, kako težki so koraki na hodniku in kakšen je ton očetovega glasu. Lea je o tem govorila mirno. Skoraj preveč mirno. Kot da ne pripoveduje o sebi, ampak o nekom drugem. Nato je zavihala rokav in svetovalki samoiniciativno pokazala sledove samopoškodovanja.
Povedala je, da si je v trenutkih hude stiske poškodovala roke. Očetove besede, njegov odnos in občutek, da ni dovolj dobra, so postali tako težki, da ni več vedela, kam z bolečino. To ni bilo iskanje pozornosti. Bil je znak, da je z občutki ostala sama in da potrebuje takojšnjo podporo odraslih.
Svetovalka je ostala mirna. Ni se odzvala z očitki ali prestrašenostjo. Zahvalila se ji je, ker ji je to pokazala in ker je spregovorila. »Žal mi je, da si morala s tem ostati sama,« ji je rekla. »Pomembno je, da poskrbimo, da boš varna.« Lea je za trenutek pogledala proti njej. Kot da preverja, ali ji lahko verjame. Nato je začela govoriti o mami.
Mama je bila ob očetovih besedah večinoma tiho. Ni se postavila na Leino stran in je ni zaščitila. Pomembno ji je bilo predvsem, da je hiša pospravljena in da je kosilo vsak dan skuhano ob isti uri. Od Lee je zahtevala, da pospravlja in skrbi za mlajšega bratca. Lea je imela občutek, da mora doma prevzemati odgovornosti, ki jih njenemu bratu ni bilo treba. On si je lahko dovolil skoraj vse. Ni mu bilo treba pomagati pri gospodinjskih opravilih in starša sta se do njega vedla drugače.
Lea je razliko opazila pri drobnih vsakdanjih stvareh. Pri tonu glasu. Pri pravilih, ki so veljala zanjo, zanj pa ne. Pri napakah, ki so bile njemu hitro odpuščene, njej pa ne. Zdelo se ji je, da mora biti pridna, tiha, urejena in koristna, da bi si zaslužila mir. Toda ne glede na to, koliko je naredila, nikoli ni imela občutka, da je dovolj. Zato ni rada hodila domov. V isti hiši je živela tudi njena babica, vendar v ločenem nadstropju. Kadar je bilo mogoče, je Lea prespala pri njej. Pri babici so bili zvoki hiše drugačni. Tam ni ves čas čakala, da bo nekdo povzdignil glas. Lahko je odložila torbo, zaprla vrata in vsaj za nekaj časa normalno zadihala.
Babičino stanovanje je bilo le nekaj stopnic stran, vendar je Lei pomenilo drug svet. Svetovalka je začela razumeti, da Lea v Posvetovalnico ni prišla zaradi ličenja. Ličenje je bilo samo tisto, kar so odrasli najprej opazili. Bilo je vidno, zato ga je bilo preprosto komentirati. Veliko težje je bilo opaziti strah, ki ga je Lea nosila domov. Težje je bilo prepoznati težo žaljivk, materin molk, neenaka pravila in občutek, da v lastnem domu nima odraslega, ki bi stopil na njeno stran. Morda je z izbiro oblačil in ličenja Lea iskala nekaj, o čemer je lahko odločala sama.
Ko ni mogla vplivati na očetove besede, je lahko izbrala barvo ličil. Ko ni mogla določiti pravil doma, je lahko določila, kako bo videti. Ko se je znotraj počutila prestrašeno in nemočno, si je lahko nadela podobo nekoga, ki je močan, drzen in nedotakljiv. Njena zunanjost je bila morda oklep. Toda oklep ne pomeni, da človeka pod njim nič ne boli.
Pogovor, ki bi moral biti pomembnejši od njenega videza
Pogovor se zato ni končal z navodili o primernejšem oblačenju. Končal se je z vprašanji, ki so bila v tistem trenutku pomembnejša: Ali je Lea trenutno varna? Ali razmišlja, da bi se znova poškodovala? H komu se lahko zateče, ko jo je doma strah? Ali je babica odrasla oseba, ki ji zaupa in jo lahko zaščiti? Kateri odrasli – strokovne službe morajo izvedeti za njeno stisko in ukrepati? Lea tisti dan ni potrebovala še enega odraslega, ki bi ji povedal, kaj je z njo narobe. Potrebovala je nekoga, ki bo prepoznal, da se ji dogajajo stvari, zaradi katerih jo je strah in ki jih ne more reševati sama.
Potrebovala je zagotovilo, da poniževanje in grožnje niso nekaj, kar mora preprosto prenašati. Potrebovala je pomoč pri iskanju varnejših načinov, kako izraziti bolečino. Predvsem pa je potrebovala odraslega, ki ob njeni pripovedi ne bo ostal tiho. Ko je odhajala iz Posvetovalnice, so bila njena oblačila enaka in tudi ličil ni odstranila. Vendar namen srečanja ni bil spremeniti njenega videza.
Pomembno je bilo, da je nekdo prvič pogledal dlje od njega. In zagledal Leo.
Podobno zgodbo nosi tudi Gal – Ko jeza pove, česar besede ne zmorejo
Gal je tisto jutro zamudil pouk. Vrata učilnice je odprl sunkovito. Brez pozdrava je stopil do svoje klopi in glasno odložil torbo, da je njen padec za trenutek preglasil vse glasove v razredu. V ustih je žvečil žvečilni gumi, pogled pa je imel uprt nekam mimo učiteljice, mimo sošolcev, kakor da pravzaprav sploh ni bil tam.
Učiteljica je ob njegovem prihodu izgubila potrpljenje. Opozorila ga je zaradi zamude, glasnega vedenja in žvečilnega gumija. Ko se Gal ni odzval tako, kot je pričakovala, ga je jezno poslala k svetovalni delavki.
Gal je zapustil učilnico, vendar ni odšel v šolsko svetovalno službo. Namesto tega je zavil proti prostoru, kjer je delovala Posvetovalnica. Ta prostor je poznal. Vedel je, da mu tam ne bo treba takoj pojasnjevati, zakaj je zamudil, zakaj jezen in zakaj se vede, kot da mu je za vse vseeno.
Ko je vstopil, ni pozdravil. Odložil je torbo in stopil naravnost k boksarski vreči.
Prvi udarec je bil močan. Nato drugi in tretji. Udarjal je hitro, sunkovito, skoraj brez premora. Kot da bi moral iz sebe spraviti nekaj, kar se je v njem nabiralo že dolgo. Jezo na učiteljico. Jezo na mamo. Jezo na odrasle, ki so se pogovarjali o njegovem življenju, ne da bi zares govorili z njim.
Svetovalka ga ni ustavljala. Na mizo je postavila kozarec vode in sedla nekoliko stran. Ni ga spraševala, kaj se je zgodilo. Ni zahtevala, naj se umiri. Preprosto je počakala. Ko so udarci postali počasnejši in naposled ponehali, je Gal nekaj časa še stal ob vreči. Težko je dihal. Nato je sedel in segel po kozarcu. Dolgo ni rekel ničesar.
»Nihče me ne razume,« je nazadnje izrekel. Besede so bile tihe, skoraj neslišne, vendar so v prostoru zazvenele močneje kot njegovi udarci. »Vsi nekaj zahtevajo od mene. Nihče pa ne vpraša, kaj se z mano dogaja.« Počasi je začel pripovedovati.
Selitev, ki si je ne želi
Njegova mama se je preselila na drug konec Slovenije. Zdaj je želela, da bi se po koncu šolskega leta k njej preselil tudi Gal in zaživel z njo ter njenim partnerjem. Odraslim se je morda zdelo, da gre samo za selitev. Za novo hišo, drugo šolo in spremembo naslova.
Za Gala pa je to pomenilo, da bi moral zapustiti vse, kar je poznal.
Z mamo je živel le do šestega leta. Od sedmega leta naprej je bil njegov dom pri babici in dedku. Tam je imel svojo sobo, svoje navade, prijatelje, šolo in ljudi, ki so vsak dan skrbeli zanj. K mami in njenemu partnerju je hodil ob koncih tedna. Tako naj bi bilo lažje, saj je mama živela dlje od njegove šole kot stara starša.
Toda iz začasne rešitve so nastala leta. Dom pri babici in dedku je postal njegov pravi dom.
»Tam mi je dobro,« je povedal. »Tega nočem spremeniti.« Z mamo se, kot je dejal, »vsake toliko slišita«. Ko govori o njunem odnosu, v njegovem glasu ni bilo samo jeze. V njem je bilo tudi razočaranje.
»Ko je mama dobila psa in mačko, ni več znala biti z mano.« Ob koncih tedna je še vedno hodil k njej, vendar se tam ni počutil domače. V novem kraju ni imel prijateljev in nikogar, s komer bi lahko preživljal prosti čas.
»V hiši se ne počutim dobro. Ko grem na vrt, se tudi ne počutim dobro.« Običajno so z mamo in njenim partnerjem gledali filme. Nekateri med njimi po Galovih besedah niso bili primerni zanj. Tudi takrat ni vedel, kako naj pove, da mu je neprijetno. Zdelo se mu je, da njegovega počutja nihče ne opazi.
Občutek, da o njegovem življenju odločajo drugi
Za njegovo vsakdanje življenje sta v celoti skrbela babica in dedek. Mama je kupila šolske potrebščine, vse drugo pa so urejali stari starši. Pri njih so si domače delo razdelili. Vsak je prispeval svoj del. Pri mami je Gal pogosto dobil občutek, da mora večino opravil prevzeti sam.
Povedal je, da ima celo s teto boljši odnos kot z mamo. Najhuje pa je bilo to, da se je odločitev o selitvi približevala. Konec šolskega leta ni bil več oddaljena točka v prihodnosti. Postajal je rok, ki je Gala vsak dan opominjal, da bi lahko izgubil življenje, kakršnega je poznal.
Zvečer je težko zaspal. Ko mu je uspelo, se je zbujal. Čez dan je imel v grlu kepo. Včasih je zaradi stresa težko hodil. Pred očmi se mu je stemnilo in začelo se mu je vrteti.
Njegovo telo je govorilo tisto, česar odraslim še ni znal povedati.
V mislih so se mu vedno znova ponavljala ista vprašanja: Kako bo živeti v drugem kraju, kjer nikogar ne poznam? Kaj bo z mojimi prijatelji? Kaj če se tam nikoli ne bom počutil doma? Zakaj moram oditi, če mi je tukaj dobro? Potem je misel postala še glasnejša: Ne morem iti. Ne morem tam živeti.
V okolju, kjer je živel z babico in dedkom, se je počutil varno. Tu je imel prijatelje. Poznal je poti, ljudi in pravila vsakdanjega življenja. Tu mu ni bilo treba razmišljati, kam pripada. Preprosto je pripadal.
Pod jezo so se skrivali strah, žalost in nemoč
Svetovalka ga je poslušala. Ni mu obljubila, da bo lahko vse uredila. Ni mu rekla, da bo gotovo vse dobro. Prav tako mu ni pojasnjevala, da imajo odrasli svoje razloge. Najprej mu je dala nekaj, kar je v tistem trenutku potreboval bolj kot nasvet.
Dala mu je vedeti, da mu verjame.
»Sliši se, kot da te je zelo strah, da boš izgubil svoj dom, prijatelje in življenje, ki ga poznaš,« je rekla. Gal je sklonil glavo in prikimal.
Njegova jeza je počasi dobivala drugo obliko. Pod njo so bili strah, žalost, nemoč in občutek, da o njegovem življenju odločajo drugi. Zamuda pri pouku, glasno odložena torba in žvečilni gumi niso bili celotna zgodba. Bili so le njen najbolj vidni del.
Takšni trenutki se v Posvetovalnici pogosto začnejo z vedenjem, ki ga odrasli hitro označijo kot nespoštljivo, izzivalno ali neprimerno. Toda za glasnim prihodom, molkom, besom ali umikom se lahko skriva mlad človek, ki ne ve, kako bi povedal, da ga je strah.
Gal tisti dan iz Posvetovalnice ni odšel z rešeno prihodnostjo. Selitev je ostajala odprto vprašanje, prav tako odnos z mamo. Vendar je iz prostora odšel nekoliko mirnejši.
Prvič po dolgem času mu ni bilo treba braniti svojega vedenja.
Lahko je govoril o svojem doživljanju.
In nekdo ga je slišal.
