Na toplo poletno nedeljo smo imele ženski večer. Pravzaprav smo imele izjemno prijetno druženje v restavraciji Stazione Parenzana, ki se nahaja nedaleč od Portoroža. Moje sogovornice so bile uspešne ženske, ki delujejo na obali. Pogovarjale smo se o njihovih službah in uspehih, ki jih dosegajo ter o tem, kako so uspele v življenju. Povedale so tudi, s kakšimi ovirami so se srečevale na svoji poti ter se dotaknile pomembne teme, enakosti med spoloma.
Breda Krašna, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije, obožuje svoje delo. Poleg tega, da skrbi za organizacijo dela v njihovi majhni delovni skupnosti, veliko časa posveti pridobivanju sredstev. Zveza je namreč nevladna organizacija in se ne financira iz proračuna države. »Mi zberemo približno en milijon donacij na leto, poleg tega se prijavljamo na vse možne razpise, da dobimo sredstva, ker najtežje je seveda pridobiti sredstva za plače. Večinoma smo ženski kolektiv, vse so izobražene in glede na to, da ne pristajam na to, da imajo minimalne plače, poskušamo zagotavljati primerljive plače z javnim sektorjem, kar pa je veliko denarja«, razloži Krašna.
Posebej je ponosna na to, da njihova društva vsako leto peljejo približno 12 tisoč otrok na letovanje. Gre za enega izmed večjih projektov, s katerim se ukvarja Zveza prijateljev mladine Slovenije. Zveza deluje kot krovna organizacija in ima 110 članic po celi Sloveniji. »Veliko se vozim po Sloveniji, obiskujem naša društva. Društvom pomagamo predvsem pri pravnih zadevah ter pri tem, kako je potrebno organizirati društvo«, je še pojasnila. O tistem najlepšem poplačilu za njihov trud, pa je dejala: » V našem programu »Pomežik soncu« zberemo zelo veliko sredstev, ta sredstva razdelimo društvom, ki peljejo otroke na letovanje. Vsako poletje grem vsaj v dva ali tri letovišča obiskati otroke, ki letujejo brezplačno in tisto njihovo veselje …, takrat sem vesela, da počnem to, kar počnem. Ali pa, ko pomagaš kakšni družini, ki živi v pomanjkanju in jim uspemo pomagati, popraviti hišo, poplačati dolgove, urediti stanovanje, ko vidiš, da so ljudje res hvaležni, to je tista nagrada, ki jo dobiš na koncu«.
Glede socialnega stanja v Sloveniji pa je povedala: »V zadnjih petih letih opazujemo in statistično spremljamo zadeve, in ko je bila zelo velika kriza v Sloveniji, smo imeli zelo veliko družin, kjer sta bila oba starša brezposelna. V zadnjem letu in pol ugotavljamo, da se obračajo na nas ljudje, ki so zaposleni, pa ne morejo s to plačo preživeti čez mesec. To je tisto najhujše, ko vidiš, da človek dela, pa ne more preživeti s svojim delom«. Ob tem je izpostavila, da je velika večina družin, ki jim pomagajo, enostarševskih, predvsem matere z otroki. Ko smo se pogovarjale o enakosti med spoloma, je Krašna razložila: »Mi smo nevladna organizacija, ki se v večini ukvarja s socialo. Zaposlene imamo samo ženske.
V petih letih, odkar sem generalna sekretarka, smo imeli kar nekaj razpisov, pa smo dobili na vsak razpis po enega fanta. Ker je v družbi tako, da so te teme bolj ženske, ampak niso. To se tiče tudi moških. Jaz vem, koliko dela in koliko truda sem mogla vložiti v to, da sem lahko bila na določenem položaju. Za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, za vsako uspešno žensko pa stoji ona sama. Vedno priznam, moj mož je zlat, ampak vseeno je večji del gospodinjskih del na mojih ramenih. Mislim, da je to še vedno zelo prisotno v Sloveniji«, je o enakosti med spoloma povedala Krašna. Zanimivo se ji zdi tudi to, da »ko nekam kandidiraš kot ženska, te vedno vprašajo, ali boš ti to zmogla z vsemi tvojimi domačimi obveznostmi. Moških tega nikoli ne vprašajo«. Prepričana je, da se morajo ženske več dokazevati na delovnem mestu, in njen nasvet za vse ženske je: »Ženske se ne smejo pustiti, morajo vztrajati in imeti cilj. Tudi doma.
Pri mlajših sedaj vidim, da mladi očetje sedaj več pomagajo kot pa so pri nas, ki smo starejša generacija. Ne glede na vse, pa še vedno velja, ko žena pride domov, se mož in otroci vsedejo, ona pa gre kuhat. Včasih se moraš tudi ti spočiti in dati vedeti, da to življenje ni tako enostavno, da se jepotrebno skupaj dogovoriti in delo razporediti. Tudi ženska dela v službi 8 ur in ne pride spočita domov. Pomembno je imeti postavljene cilje in ne odstopati od njih, in ne se stalno prilagajati svojim moškim v službi in doma.«
Temu mnenju se pridružuje tudi Ingrid Mahnič, vinogradnica, vinarka, vodja turizma na kmetiji, vinska vitezinja pri slovenskem redu vitezov vin, sommelierka, predsednica društva vinogradnikov, občinska svetnica ter predvsem mama dveh krasnih otrok. Mahničeva je mnenja, da so ženske velikokrat preveč pasivne, nesamozavestne, zato se tudi ne odločajo za kariero. »Mislim, da je tukaj problem v varnosti v družini. Stvari, ki jih trdim temeljijo na primerih. Imam znanko, ki ni imela potrebe po ničemer, dokler je bila poročena in je bila v neki sigurni zakonski vezi. Ko se ji je porušil svet, se je pokazalo, da zmore tudi ona«.
Prepričana je, da pasivnost pri ženskah izvira iz patriarhata, »da je moški vodja družine, da je on tisti, ki skrbi za družino, on je seveda tisti karierist«. Redko vidim, da bi se moški žrtvovali, pa temu sploh ne morem reči žrtvovali, ker vendarle otroke načrtujemo v skupnosti. Vendar je pri nas čisto logično, da kariero lahko pelje moški, za otroke mora skrbeti ženska. Tudi ko se dva ločita, moški še vedno očita ženski, če si najde novega partnerja, sam pa se odreče otrokom in uživa dalje«, je odločna Mahničeva.
Meni, da bi morale ženske postati bolj aktivne in odločne. »Ko pridem na neko prireditev, nimam nikoli občutka, da bi potrebovala partnerja za spremstvo. Sem samozavestna ženska z močnim karakterjem. Velikokrat me ženske vprašajo, če sem prišla sama. Ja, seveda sem prišla sama, zame je to čisto nekaj logičnega. Ženske še vedno preveč gledajo na to, da morajo biti v družbi moškega, rabijo neko varnost«, je še povedala.
Zaupala je tudi zanimive zgodbe iz vinogradniških poslov: »Moram povedati, da sem se vedno znala postaviti pred moškimi, opažam pa, še vedno, kljub temu, da sem že dolga leta predsednica društva vinogradnikov, da imam še vedno težave z moškimi, predvsem z njihovim egom, in če je kdo kdaj ljubosumen na moje dosežke, so to definitivno moški. Pot je bila trda in še vedno je. Ko doživim neko potrditev pri moškem, mi pomeni dosti, če pa mi to pove ena ženska, mi to pomeni še več, ker mislim, da smo ženske tiste, ki stvari dosti boljše začutimo«. Mahničeva je prepričana, da enakopravnosti med spoloma nikoli ne bo.
»Z besedo enakopravnost, smo si ženske samo nakopale tisti del opravil, ki so bila prej namenjena samo moškim. Poleg tega, kar smo že imele za svoje obveznosti, smo dobile še več obveznosti«, je odločno zaključila Mahničeva.
Povsem drugačne izkušnje pa ima redna profesorica dr. Klavdija Kutnar, dekanja Famnita (Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem) ter bodoča rektorica Univerze na Primorskem. Po njenem mnenju in izkušnjah enakopravnost med spoloma obstaja. Kot primer je izpostavila njihovo fakulteto, kjer pri zaposlovanju ne igra glavne vloge spol, temveč kriterij znanstvene odličnosti med raziskovalci pedagoška odličnost med pedagogi itd. Zaposlenih imajo celo več mladih raziskovalk kot raziskovalcev. Še posebej razumevajoči so na Famnitu do zaposlenih sodelavk, ki so mamice, kar posledično poveča del njihovih družinskih obveznosti.
Razlik med osebnimi dohodki med spoloma ni. Kariera profesorice dr. Klavdije Kutnar se je od samega začetka strmo vzpenjala. Na Univerzi na Primorskem deluje od leta 2003. Najprej je bila zaposlena kot asistentka za matematiko, sočasno je bila še podiplomska študentka matematike v Mariboru. Ob vzpostavitvi doktorskega stopnje matematike na primorski univerzi je Kutnarjeva nadaljevala svoj študij v Kopru. Z letom 2005 je postala mlada raziskovalka na Univerzi na Primorskem. Leta 2008 je končala doktorski študij in postala prva doktorica znanosti UP Famnita. Od takrat dalje je bila dvakrat na daljšem gostovanju v tujini.
Dekanovanje je prevzela marca 2012, trenutno teče njen drugi mandat. »Moje delo se deli na raziskovanje s področja matematike, poučevanje v študijskih programih ter seveda dekanstvo Famnita«, je povedala dr. Kutnarjeva. Njeni delavniki so mešanica administrativnega dela, raziskovanje in mentoriranje študentom. Kot edina kandidatka je maja kandidirala na volitvah za rektorja Univerze na Primorskem in bila izvoljena. Po formalni potrditvi Senata univerze bo z novembrom letos prevzela funkcijo rektorice. Izpostavila je, da se na svoji karierni poti nikoli ni soočila s kakšnimi ovirami, ker je ženska. »Sem pa slišala od starejših sodelavk, da so imele težave in so doživele mnogo komentarjev prav zato, ker so ženske. Vem, da je bila včasih slika drugačna, zato sem hvaležna ženskam, ki so v vmesnem obdobju orale ledino, se borile za pravice do enakopravnosti spolov in tako poskrbele za splošne spremembe v družbi.
Recimo prav to, da imajo ženske enake možnosti kot vsi ostali«, je pojasnila in dodala: »Mogoče sem tudi zaradi tega hitreje in lažje napredovala.« Ob tem je izpostavila ključen dejavnik, »namesto o ženskah, bi bilo potrebno govoriti o mamah, ki so največkrat soočene s težavo, ko se morajo odločiti za družino ali kariero.«
Petra Mežnarc
