Živi in pusti živeti
Kolikokrat sem ga slišala bobneti ob cesti in skozi okno gledala, kje je. Kolikokrat mi je ukradel pogled, ko sem se iz domačega Kopra ob morju vozila na plažo v Izolo. Sam v svojem svetu, kot metulj sredi cvetov, je na travniku pri Kanavi igral svojo glasbo. Stari rock in blues.
»Našel sem ga! Svoj ventil, ki me osrečuje. Tisti ta pravi, skozi katerega se sproščam, s katerim sproščam vse napetosti, ki se nabirajo v meni. Upam, da v življenju vsak najde svoj ventil, ker bo le na tak način zmagal! Treba se je poslušati, ker se vse skriva v nas.«
Ajk Širca, naš obalni bobnar iz Izole doma, mi je v minulem tednu izpovedal svojo neverjetno življenjsko zgodbo. Zgodbo polno sreče, upanja in trdega dela. Zgodbo, v kateri je našel svoj smisel, svoj ventil, ki mu daje moč.
»Oče mi je pri treh letih kupil bobne v trafiki in mi jih postavil v pivnici. Ko sem začel igrati, sem seveda v trenutku spraznil lokal (smeh). No, to je bilo prvič, ko sem se dotaknil bobnov, ki so pod mojimi rokami razpadli v pičlih treh dnevih. Potem sem imel premor, ki je trajal do konca osnovne šole, ko smo dejansko ustanovili band Flower Power. In prav Brenko, kolega, me je navdušil, da sem začel igrati bobne. Poskusil sem tudi s kitaro, ampak je imela preveč strun, pa sem vzel 2 struni dol, da bi igral bas. Ni bilo to to. Še vedno jih je bilo preveč in potem sem si rekel: Ma nič, vzamem dva lesena obešalnika, jih zlomim, vzamem tisti dve prečni palici in začnem igrati. Verjeli ali ne, to so bile moje prve palčke, ki sem si jih sam naredil.«
Ajkova starša nista glasbenika, sta pa velika ljubitelja glasbe, ki sta želela podpreti sinove sanje. Sanje, za katere sta najprej mislila, da gre za muho enodnevnico.
Kaj se je točno dogajalo v tem premoru? Pred skupino Flower Power? »Mama je kupovala praške in jaz sem hitro spraznil škatle in igral na njih Iron Maiden (smeh). Ta pot je trajala dve, mogoče tudi tri leta. Mama je mislila, da me bo sčasoma vse minilo, videla me je kot najstnika, ki se še išče, pa ne ve, kaj bi. Jaz pa sem že takrat dobro vedel. Okoli 7. razreda, ko je dejansko ugotovila, da me to ne mine, sem jo uspel prepričati v nakup. Kupila mi je Pearl bobne iz druge roke, od enega fanta iz Kort, ki jih je imel na podstrešju. To so bili moji prvi pravi resni bobni, s katerimi sem nato igral v bandu Flower Power. V njem smo igrali glasbo iz 70. let, predvsem »coverje«, nato pa smo naredili celo en komad Dež te spere. Tisti časi so bili res lepi, vsi smo bili mladi, še v srednji šoli, čudovite spomine imam na tista leta. No, člani so se počasi menjavali in potem smo razpadli. Kar naenkrat sem bil brez banda, a z veliko željo do igranja. Spomnim se, kako sem spraševal naokoli in prosil vse, da bi z mano igrali blues. Starejši so mi rekli, da sem premlad, mladi pa, da je ta glasba za stare in tako sem ostal sam. Prišel sem do točke, ko sem dejansko želel zaključiti svojo glasbeno pot. Želel sem prodati bobne, odnehati in ravno v tistem obdobju sem spoznal mojo sedanjo partnerico, ki me je prepričala v nasprotno. Vedela je, da če bom nehal igrati, mi bo žal za vse življenje. In prav ona je v bistvu »kriva«, da še danes igram po cesti, ob cesti, na cesti (smeh). Res nisem vedel, kaj storiti in zato sem si nekega dne rekel: Nič, probam igrati bobne zunaj, na odprtem, kar me je od vedno navdihovalo.«
Ajk obožuje naravo in od nekdaj si je želel imeti band, s katerim bi vadil na zelenici, pod toplimi sončnimi žarki, podnevi, ko se dejansko odvija življenje.
»Prvič sem poskusil na pokopališču v Izoli. Bil je večer in moj prvi poizkus je celo uspel. Nobene policije ni bilo. Super sem se počutil, to še nekajkrat ponovil in potem je uspelo to, kar vsi danes poznamo: Ajk z bobni ob cesti.«
Njegov največji glasbeni dosežek je bila plošča, ki jo je posnel z Gojmirjem Lešnjakom (Gojcem), z naslovom Domovina, ljubezen moja.
Ajk je čudežni deček, ki je svoj talent razvil povsem sam. »Enkrat sem celo poskusil z glasbeno šolo, vendar so mi tako morili z notami, da sem zgubljal voljo do glasbe. To res ni moj način. Sem samouk, od vedno je bilo tako. Točno tako kot so začeli največji mački vseh časov. Od kar pomnim sem se zgledoval po idolih kot sta Ian Paice (Deee Purple) in Mitch Mitchell (The Jimi Hendrix Experience). Kdor me dobro pozna ve, da ima moj stil igranja veliko njunih elementov. Se čuti vpliv.«
Po končani srednji pomorski šoli je Ajk odšel na višjo, naredil letnik in pol in leta 2000 odšel na morje za prbližno pol leta. Videl je kar nekaj sveta, dokler ni prejel pisma svoje boljše polovice Dese Stubelj, ki mu je napisala, da mu je našla službo. Ajk je prišel nazaj in si počasi ustvaril družino.
»Veš, moje ime sem dobil po bivšem pokojnem možu Tine Turner, Ike Turner. V nekem obdobju sem se celo želel preimenovati v Ike, ker se tako moje ime pravilno napiše, vendar sem se kasneje premislil. Ajk je bolj originalno, moja mama je že vedela, kaj dela. Mame vedno vedo (smeh). V obdobju Jugoslavije je tudi veljalo pravilo: piši kao govoriš (napiši tako, kot izgovoriš).«
Ajk je svoj idealen kraj našel na izolski obvoznici, kjer ga mnogi vidimo v svojem »balončku«.
»Po pravici povedano med igranjem bobnov veliko stvari ne zaštekam, ne zaznam, ker se res odklopim, ko igram. Velikokrat rečejo ljudje, da jih ne pozdravim nazaj, nekateri niti ne vedo, kaj sploh tam počnem. Dejansko pa pridem tam le z enim ciljem, da se odklopim. To je pač moj namen, ki je samo moj. Če ne uspem pozdraviti koga, ki je potrobil, je to zato, ker prvo ne slišim, ker imam glasbo, ki mi nabija iz avta in drugo, kot ste mnogi lahko opazili, med igranjem zaprem oči. V bistvu imam večino časa zaprte, ker se na tak način bolj sprostim. In prav na izolski obvoznici sem našel kraj, kjer imam najmanj težav, kjer je tudi ravna površina, ki je idealna za bobne. Pa zraven imam še mrzlo pivo, ki me čaka na bencinski (smeh).«
Pot pa ni bila vedno podkovana. Velikokrat je prišlo do resnih težav.
»Sploh na samem začetku je padalo veliko prijav. Ti priznam, da sem tudi sam potreboval dobrih 15 let, da sem sprejel, da mogoče to, kar počnem, komu pa le ni všeč. Sprejeti sem moral to dejstvo, pospraviti bobne in se premakniti drugam. Velikokrat sem moral plačati plačilne naloge (smeh).«
Sčasoma pa so se ga ljudje navadili, med njimi tudi policisti.
»V bran policistov moram povedati to, da so z leti postali vse bolj tolerantni. Na začetku je bilo moje igranje prepovedano, preveč »odštekano«, drugačno, nesprejemljivo, verjetno sem tudi takrat dajal napačno sporočilo družbi. Spomnim se ene sončne nedelje, bilo je popoldne in tisti dan so me policisti kar trikrat premaknili. Ko so tretjič prišli do mene, so mi dejansko rekli, da mi bodo sami našli prostor, kjer ne bom nikogar motil in tako je tudi bilo. Policisti so vozili pred mano in mi iskali primeren kraj za moj odklop (smeh) in dejansko so mi ga našli (smeh).«
V zadnjih letih so tudi organizatorji dogodkov in maratonov v Ajku videli ogromen potencial.
»Prvi, ki so se opogumili in me poklicali, so bili člani športnega društva v Sežani, ki so organizirali tek in me želeli na štartu. In potem se je s časoma zadeva razvila. Nekatere dogodke sem celo moral zavrniti, ker niso bili v mojem kontekstu. Enkrat se mi je celo zgodilo to, da je mimo mene prišel Brane Kastelic iz oddaje Slovenija ima talent (2011) in me povabil v Ljubljano na avdicijo. Seveda sem jo zavrnil in njega z ekipo povabil dol, k nam, na morje, ob cesto, da vidijo, kaj znam.«
Najin pogovor je kar stekel, minute so se prelevilo v skoraj dobro uro, v kateri sem spoznala našega pristnega obalnega bobnarja. Večnega pozitivca, ki gleda na življenje le s svetle plati.
»Živi in pusti živeti! Bodimo strpni en do drugega. Danes smo na nekem limitu, kot družba se ne maramo več, se ne maramo več družiti. Korona pa je še bolj pospešila ta proces. Imejmo se radi in uživajmo v tem, kar delamo, ker ne živimo 300 let. Imamo omejen čas na zemlji, dajmo ga dobro izkoristiti. Tudi v dobro narave, planeta, ljudi, živali, jaz gledam bolj pozitivno na stvari, negativizem ni zame, ne maram ga.«
Če se radi sprehajate ob morju med Koprom in Izolo, verjamem, da ste videli Ajka tudi na svojem kolesu. No, najprej ste ga slišali.
»To pa je moja nova droga. Že 9 mesecev imam težave z ramo in sem moral zamenjati bobne z nečim drugim. Na balanco kolesa sem si namestil zvočnik in zdaj si med kolesarjenjem vrtim glasbo. Jo imam ob sebi ves čas in z njo skušam širiti stari dober rock in blues, ker ti povem, da je marsikdo pozabil na to noro glasbo. To je še eno moje sproščanje. Pa tudi med tem marsikoga ne vidim in ne slišim (smeh).«
Prepričana sem, da veliko ljudi zavida Ajkovi sposobnosti, da se zna izklopiti. Da se ima toliko rad in da se toliko ceni, da si privošči imeti nekaj svojega. Nekaj, kar le njega veseli in osrečuje. Mislim, da je ta lastnost ena izmed najlepših vrlin, ki jih lahko človek doseže. Da se ne zanima za mnenja drugih, ampak naredi točno tisto, kar si želi, na način, ki si ga on želi. Ajk je zame veliki zmagovalec!
»Za konec bi se še rad zahvalil svoji družini, še posebej staršem, moji boljši polovici in mojima otrokoma, ki sicer nista glasbenika, vendar imata glasbo že v svojem v srcu. Vesel sem, da je glasba pri njiju visoko na lestvici. Hvala, hvala, hvala za vso podporo in vero v to, kar počnem!«
Mi se pa tebi zahvaljujemo Ajk, da si točno to, kar si in da širiš dobro med ljudi!
Nam pa preostane le še ena zadeva: najti svoj ventil v življenju, ki nas bo osrečeval in obenem tudi reševal!
Klara Beltram
