Kolumna: Tomaž Perovič
Letošnje leto je pa zares nekaj posebnega. Kot država in kot posameznik se lahko počutimo, kot da smo na zares velikem vlakcu smrti. Po eni strani praktično vsak dan poslušamo, da se moramo vsi državljani obnašati kot eno in da je edina možnost za normalno preživetje virusa ta, da se vsi obnašamo enako odgovorno. Že nekaj minut zatem pa so politične stranke na večjih okopih, kot so bile v zadnjih 30 letih.
Isti dan potekajo popolnoma izključujoče razprave o naši zunanji politiki, prihodnosti EU, vladavini prava, vsi državljani pa dobimo razvojno naravnane proračune za naslednje obdobje. Še isti dan so sindikati in nekatere politične stranke razglašene za krivce mrtvih v času virusa, prav tako pa dobimo sporočilo, da bomo v Ljubljani začeli graditi novo železniško postajo ter da infrastrukturni minister še nikoli v zgodovini samostojne Slovenije ni imel toliko denarja za investicije.
Isti dan smo pohvaljeni, ker se držimo ukrepov, kot tudi okarani, da ga žuramo za martinovo in koline. Isti dan lahko jemo na prostem (zdaj, če je to zelena površina), delavec, ki je sam na odprtem pojedel burek pa dobi kazen. In zdaj se znajdi. Razlike med nami bi naj bile ogromne. Medtem, ko eni ležimo na kavčih in gledamo televizijo, drugi delajo po 18 ur na dan. Ob tem ne smemo pozabiti, da nam je za sprostitev ostalo samo še gledanje televizije, ker smo ostali brez dela, a še informativne oddaje so v tem obdobju daleč od sproščujočega ali razvedrilnega početja.
Iščemo svetle točke našega življenja ali vsaj neke dobre stalnice v našem življenju, na katere bi se lahko oprli v teh zoprnih časih. Kar je pa postalo zelo, zelo težko. Če smo računali, da če se že država krega, se bomo pa že na lokalnem nivoju lažje sporazumeli, smo naredili veliko napako.
Vsi, ki smo gledali prenos ali posnetek zadnje seje občinskega sveta v Piranu, (če je niste, vam priporočam ogled za nazaj – nekaj tako bizarnega, žalostnega in na trenutke smešnega že dolgo nisem gledal) smo lahko spremljali Slovenijo v malem. Vsak na svoji strani, naredimo vse, samo da drugega potolčemo. Opazovali smo lahko nesposobnost politikov, da izpeljejo precej enostavno zadevo, kot je sprejetje dnevnega reda. Po drugi strani pa se ne spomnim, kdaj sem nazadnje gledal uro in pol političnega dogajanja. Napeto, ostro, niti en trenutek dolgočasno, dogajalo se je hitro in brezkompromisno od prve minute. Rezultat bo zagotovo viden, če ne prej, na naslednjih volitvah. Še nekaj takšnih sej in volilna udeležba bo zagotovo rekordno nizka.
Tomaž Perovič
