Ko se ozrem na prehojeno pot, se obudijo spomini na trenutke v preteklosti, zastavim si stara vprašanja in pojavijo se premisleki. No, pa poglejmo nazaj in ugotovimo, ali bi se tudi danes enako odločili, kot smo se v preteklosti.
Odgovori bodo pestri, danes nanje vplivajo vse pridobljene izkušnje, znanje, vedenje. Zelo verjetno pa je, da bi se vsaj pri tistih odločitvah, ki so vodile v bolezen ali slabše zdravje, danes znali pravilneje ali bolje odločiti. A poskusiti velja tudi s tistimi odločitvami, ki so povezane s poslovno potjo ali kariero, in sicer bodisi osebno kot tudi tisto, vezano na našo skupnost. Prepričan sem, da bi se kot narod tudi danes enako odločili kot pred tremi desetletji. Vprašanje pa je, komu bi se pustili voditi, kdo naj bi z nami upravljal. Tu ne najdemo soglasja, tu smo razcepljeni in razdvojeni. Cepetanje in objokovanje nas ne bosta pripeljala iz zgodovinskega kroga v naslednjo raven spirale.
Morda je rešitev v humorni knjigi Petrovo načelo iz daljnega leta 1969 izpod peres dveh kanadskih avtorjev, Lauranca J. Petra in Raymonda Hulla. V knjigi sta avtorja predstavila hipotezo o teoriji upravljanja, po kateri hierarhične organizacije delujejo tako, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Ljudje namreč napredujejo glede na dosedanje uspehe na nižji ravni, namesto, da bi v organizaciji zanesljivo ocenili njihovo sposobnost za delo na višjem nivoju. Trdita, da sčasoma vse odgovorne položaje v organizaciji zapolnijo ljudje, ki so dosegli svojo »raven nesposobnosti«.
Skratka, v kolikor sprejmemo Petrovo načelo kot postulat, nas ob kariernem napredovanju čaka raven, ki ji ne bomo kos. In zakaj o tem? Najprej zato, ker so lahko že odločevalci v organizaciji tisti, ki so dosegli prag nesposobnosti in s postavljanjem ljudi na odgovornejše pozicije sprožijo pozitivno spiralo. Vsa mesta bodo v neki točki zapolnili ljudje, ki niso dorasli postavljeni poziciji. Skratka, čimse na dovolj visoko pozicijo postavi oseba, ki ni dorasla funkciji, se sproži plaz. Ne vem, kje se vidite sami, a verjamem, da skoraj vsak dan ocenite usposobljenost ljudi za opravljanje zadanih nalog. Ocene so lahko laične ali strokovne, a Petrovega načela ne gre pozabiti. Bližje kot so odločitve v organizaciji našim temeljnim vrednotam, bolj se nas in naših najbližjih odločitve dotaknejo. Odločitve, povezane s svobodo, bi morale obuditi zgodovinski spomin, tiste z zdravjem, vodo in zrakom pa takojšen odziv in zaustavitev nesposobnih odločevalcev.
Seveda je najlažje ocenjevati vse ostale,v tem smo v Sloveniji med vodilnimi. A potrebno je počistiti pred lastnim pragom. Obstaja možnost večinske osamosvojitve in izstopa iz organizacije, kar privede v čisti individualizem. Morda bi bilo bolje, če se od danes naprej vsak zazre vase in se iskreno vpraša o usposobljenosti za sedanjo in morebitno naslednjo karierno pozicijo. Morda bo lažje, če bo v podzavesti odmevalo Petrovo načelo. Zanesljivo pa bo vsem nam ostalim lažje in bolje živeti.
Dorjan Marušič
