Družinski prijatelji iz Kopenhagna so mi pretekli teden sporočili, da se končno selijo iz Kopenhagna na podeželje. In to ne v predmestje Kopenhagna ali pa v bližnje vasi. Selijo se na majhen otok s tri tisoč petsto prebivalci, na katerega pelje trajekt s celine, vožnja traja uro in pol. Na otoku imajo varuško, ki pazi otroke, imajo tudi osnovno šolo, majhno srednjo šolo, trgovini in več zaselkov. Prijatelji niso tik pred penzijo, niso več desetletij trdo delali v glavnem mestu, živeli hiter tempo življenja in si želijo zadnjih nekaj let preživeti v miru, v hiški s svojim vrtom. Gre za mlado družino v zgodnjih tridesetih letih, z majhno hčerko. Preprosto so se naveličali mestnega življenja, kjer nimajo kosa svoje zemlje, kjer hčerko vozijo na sprehode po pločnikih in štiriindvajset ur na teden poslušajo sirene ter promet. Živijo v zelo popularnem delu mesta Amager, le lučaj stran od stanovanja imajo mestno plažo, parke in polno restavracij ter barov.
Po nekaj mesecih življenja na Obali po vrnitvi z Danske sem tudi sama pristala v glavnem mestu. Tokrat v Ljubljani. In vsak dan se bolj poigravam z idejo selitve na majhen otoček, pa četudi je to samo metaforičen otoček nekje sredi podeželja v Sloveniji. Četudi se je po skorajda dveh letih omejitev življenje v mestu počasi vrnilo v bolj živahno podobo, občutek ni isti. Meglena jutra so temačna, temačni so tudi pogledi ljudi v vrstah v trgovinah, neprijazni so pogledi sprehajalcev psov v poznih večernih urah in veliko interakcij z ljudmi med jutrom in večerom je zelo napetih.
Morda me je Danska razvadila, a pozabila sem, da so stereotipno hladni severnjaki pravzaprav veliko bolj prijazni in vljudni od temperamentnih Slovencev. Vse glasbenike z Obale, ki sem jih imela čast intervjujati in živijo v Ljubljani, sem vprašala, kako Ljubljana vpliva na njihovo počutje, na njihovo ustvarjalno žilico. Odgovori so bili različni, nekateri malo manj pesimistični, nekateri vdani v usodo, spet drugi so priznali, da jim malo ugaja trpeti v Ljubljani.
A vsi so se ob omembi Ljubljane zresnili, ko pa so spregovorili o Obali, o svojem domu, se jim je obraz razsvetlil. Upam, da bo tudi meni kdaj zasijalo v očeh, ko bom govorila o Ljubljani, a trenutno lahko le s posnetki v živo s sončnega Tartinijevega trga pričaram malo bolj prijazno vzdušje tudi v svoji dnevni sobi.
Nina Ločniškar
