Intervju: Primož Krečič
Loggia. Torek, ob šestih zvečer, pred premiero Krčmarice Mirandoline v koprskem gledališču. Kar tam se dobiva, da boste imeli blizu do gledališča, reče, ko se slišiva po telefonu. Ko prisede, naroči limonado. A ne pijete alkohola, ga vprašam. Seveda pijem, poznavalec vin sem, odvrne, a ves dan nisem jedel. Enemu od duhovnikov je umrla mama, pogreb je bil v Dobrni, dve uri tja, dve nazaj, dve pogreb, ni bilo časa, pove. No, to pa ni prav zdravo, modrujem. Tako je, čuden dan, odvrne.
Primož Krečič je župnik v Kopru od leta 2013.
Ste drugi župnik, ki ga poznam osebno in se z njim pogovarjam. Prvi je bil v vasi, v kateri smo živeli, ko sem bila še otrok. Zelo nesimpatičen človek. Oče je bil »ta rdeč« in midva z bratom edina na šoli nisva hodila k verouku. Seveda me je zelo zanimalo, kaj se tam dogaja. In ko sem enkrat šla, je završalo po vasi češ, glej, glej tudi rdeči hodijo v cerkev.
V Kopru je popolnoma drugačna klima.
Povejte, kakšna?
Čutim naklonjenost med ljudmi, prihajamo si naproti. Dokler ostajamo pri temah, ki so primorske, se razumemo, imamo skupne poglede. Ne vem pa, kako bi bilo pri teh, ki so v slovenskem prostoru pregrete.
Skupne poglede na kaj?
Na našo zgodovino, na katero smo ponosni, posebej na obdobje med vojnama. Tukaj, na tem področju, je bilo opravljeno lepo delo. Veliko več skupnih točk imamo kot razhajanj. Določene stvari je pač treba pokopati, naj gredo v zgodovino in naj jih obdelujejo zgodovinarji. Hočem povedati, in to sem poskušal dopovedati tudi v Ljubljani, da niso povsod v Sloveniji enake razmere.
Komu v Ljubljani?
Učil sem na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, trinajst let sem bil vzgojitelj bogoslovcev v Ljubljani. Sedaj srečujem ljudi, ki se ukvarjajo s tem, kako živeti, kako graditi, kako ustvarjati odnose. Mislim, da jih je veliko, ki si to želijo. To me veseli.
Kar mene res žalosti, včasih pa tudi jezi, je ta neskončna nestrpnost med ljudmi. Da se samo pritožujemo, nismo pripravljeni poslušati, hitro postanemo žaljivi…A je kakšno zdravilo proti temu? Poznate kakšen recept?
Bistveno je, da sprejmemo ljudi takšne, kot so. Naučil sem se, da se vprašam, zakaj človek tako misli. Tako je pol poti za mano. So pa določene okoliščine, čustva, včasih masa, ki jih potegne drugam. To je tudi zgodba cepilci/anticepilci.
Kaj odgovorite ljudem, ko vas vprašajo o cepljenju?
Če greš za vsako drugo bolezen k zdravniku, greš tudi zato in sprejmeš, kar je znanost mogla narediti. Človek mora uporabljati razum, razum je naše največje merilo. Veliko je influencarjev, ki ustvarjajo tako nezaupljivo vzdušje, širi se iz Amerike, to ni samo naše prepričanje. Druga stvar je prestrašenost. Strah je huda stvar. Ampak tako kot greš na operacijo in se predaš v roke zdravniku, bi tudi v tem primeru moral zaupati zdravnikom. Končno pa, tisti, ki so cepljeni, lažje prebolevajo okužbo. Dovolj dejstev, da ostanemo pri zdravi pameti. Kaj nam manjka danes? Čustvena stabilnost in ko nočemo poslušati pravih avtoritet. Žal se odločamo za napačne. Ker hoče potrošništvo manipulirati z ljudmi, hoče uničiti resnične avtoritete. Poglejte, saj tudi v državi nimamo nikogar, ki bi bil avtoriteta, ker je treba vsakogar takoj umazati. Morali bi zaupati tistim, ki vedo več kot mi.
Enkrat sem slišala nekoga razlagati, da zdaj je pa prepričan, da se ne bo cepil. Ker mu je nekdo natančno razložil, kako škodljivo je cepljenje. In kdo je bil ta? Njegov avtomehanik. Kako je mogoče, da verjamemo avtomehaniku prej, preden verjamemo zdravnikom in znanstvenikom? Nekaj je zelo narobe.
Že prejšnji papež Janez Pavel II. je razložil, da nam je »šel falit razum.« Srce nam je šlo že zdavnaj. To potrošništvo nam je po dvajsetih letih skurilo razum, tako kot zdaj covid pljuča.
Kaj bomo?
Spet se moramo naučiti poštevanko. Najprej je treba verjeti osnovnim paradigmam življenja, zakaj živimo. Vsem tem vprašanjem se izogibamo, nočemo razmišljati o njih. Razum bomo ozdravili, ko bomo sprejeli, da obstaja tudi resnica, da ni tisoč resnic, da so nekatere stvari take, da držijo. Če hočeš biti matematik, moraš sprejeti aksiome. Če se hočeš voziti po cesti, moraš sprejeti določena pravila. Vsako podjetje ima svoja pravila, jezik ima svoja pravila, tako je tudi z mislimi. Prav je, da so določena pravila zdrave pameti, in da jih ohranimo.
Govorili ste tudi o strahu. V ljudeh je strah pred prihodnostjo, za otroke, za vnuke, zase, …
Včasih sem mislil, da je nasproti ljubezni sovraštvo, zdaj pa se strinjam z duhovnim psihologom Anzelmom Grünom, ki pravi, da je nasprotje ljubezni strah. Pomanjkanje ljubezni je v tem, da nikomur ne zaupaš. Strah te je, ker nimaš zavarovanega hrbta. Hrbet je zavarovan z ljubeznijo in logiko, lahko pa je zavarovan tudi s tradicijo, s pripadnostjo. Če si zavarovan, lahko tudi tvegaš nove poti. Ker pa ne razmišljamo o smislu, ne o odnosih, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami, smo toliko bolj ranljivi. Tukaj je zagotovo problem v družini. V družini se lahko rešiš osnovnih strahov. Če pa si že v otroštvu prepuščen sam sebi, če nimaš korenin, če ne poznaš svojih prednikov, če se o tem nikoli ne pogovarjaš, če se vse začne in konča z mano, je vse samo trenutek. Ne, potrebne so vrednote, svetinje, stvari, na katere se lahko opreš, da lahko oblikuješ svoj pogled tudi naprej. Vprašati se moraš, kakšno je tvoje poslanstvo, kako boš živel, kako se boš soočil z boleznijo. Vse to kliče po tem, da bi pametno gledali nase, da bi začeli razmišljati samostojno in ohranili narodnostno in družinsko pripadnost. In tudi zdravo duhovnost. Bistvo duhovnosti je budnost, budno gledaš na to, kaj se dogaja s tabo, kaj se dogaja drugim, da si živ. Potrošniška družba pa beži v droge. Nič ne razmišljam, noge na mizo, glava na počitnice. Tako ne gre!
Tiči v tem, kar ste povedali tudi razlog, zakaj se ukvarjate z zgodovino? Raziskujete Koper in njegovo zgodovino.
Brez poznavanja zgodovine ni prihodnosti. Če imam korenine, lahko poženem veje v zrak. Zgodovina Kopra me je navdušila. Vrhunec Kopra je v šestnajstem stoletju, takrat je bil Koper glava Istre. Četudi so že odkrili Ameriko, se je svet vrtel v Sredozemlju. Mesto je dobilo Carpaccia, največjega slikarja tistega časa, …
Tudi on je živel tukaj?
Tega ne vemo natančno, vemo pa, da je tukaj živela njegova družina, njegov sin. Na Carpacciovem trgu je njegova hiša. Zapustil nam je najdragocenejšo sliko, ki jo imamo Sveta Marija in otrok na prestolu s šestimi svetniki. V mestu so takrat bivali veliki ljudje od Vergerija do Santoria. V svetovnem merilu. Poleg tega me zelo zanima struktura polisa. Bral sem Avguština De civitate Dei, ki je nekakšen učbenik za srednji vek, od petega do petnajstega stoletja, kako naj bo mesto strukturirano. Recimo ta trg, na katerega gledava, je pravilen. Tukaj so najpomembnejše ustanove mesta, tukaj se dogajajo pomembne stvari in ljudje prihajajo sem. Poti mesta se tukaj končajo ali pa križajo. Zanimala me je sociala, mesto je vedno imelo bolnico. Bratovščine so skrbele za ljudi, ljudje so bili preskrbljeni. Naš pogled na srednji vek je pogled na vasi, na podeželje, v mestu so bile razmere drugačne, tukaj je vladala velika solidarnost. Ljudje so se povezali z določenim ciljem in si pomagali. Bratovščina je skrbela zate od rojstva do pokopa. Pripadnost in varnost. Danes pa smo individualisti in gledamo samo nase. Zlasti v Italiji se je razvilo socialno podjetništvo, neke vrste kapitalizem, ki pa je bil socialen. Še nekaj, v tistem času so bila mesta samooskrbna. Ljudje so sicer plačevali davke za vojsko in doža, a se je mesto samooskrbovalo. Za razliko od danes, ko čakamo, da vse pride od drugod. Tukaj na Obali bi se lahko vsaj z zelenjavo samooskrbovali, da ne govorim o drugih stvareh.
Napovedujejo, da bo posledica pandemije tudi pomanjkanje nekaterih izdelkov, zato je tudi vedno več idej o samooskrbi družin in mest.
Mislim, da ne bo druge rešitve, kot da gremo v samooskrbo in v neko vrsto socialnega podjetništva in se združevati zato, da si bomo pomagali in bili zavarovani. V nasprotju z vsem, kar počnemo zdaj, hočemo živeti v blokih, da bomo živeli sami. To je nasprotje človeškosti.
Povejte mi, kako živite?
Živim v župnišču. Do zdaj sem bil zelo zaposlen z delavci, ker smo urejali prostor za orgle, zdaj bi si rad spet organiziral dan tako kot prej. Rad bi si strukturiral čas, predvsem tisti, ki ga namenjam študiju in meditaciji in spet bi rad jutranje sprehode ob morju, ki jih opravim do osmih zjutraj in potem začnem delovni dan. Maše, pogrebi, razgovori z ljudmi, popoldan verouk, srečanja zvečer. Covid je seveda vse to spremenil. Čeprav, zame je bil to lep čas, liturgije sem imel po zoomu.
Kakšna izkušnja je bila to?
Čisto svoja. Tudi meditirali smo po zoomu in ljudje so bili zelo zadovoljni. Želim si spet večkrat sesti za klavir, to je moj hobi, pa pisanje, …
Napisali ste tudi roman.
Katerega? Aja, Življenje iz korenin? Pa saj to ni roman, je bolj razmišljanje, pogled moje stare mame na vas. Lahko bi bil tudi roman.
Na spletu je uvrščen pod roman.
No, takrat sem imel dvaindvajset let.
In koliko jih imate danes?
Šestdeset jih imam.
Kaj študirate?
Ruse. Njihova duhovnost in lepota sta me zelo pritegnili, Umetnost in teorija. Nekaj, kar je antipod ameriškemu potrošništvu, tej praznini, ki je žal zavladala tudi pri nas. Po Cankarju se je vse spremenilo, ni več celovitega pristopa k razmišljanju, ki bi bil trend, so samo še posamezniki.
Vi ste župnik v Kopru. Kaj vse spada pod vašo župnijo?
Mesto Koper do Vanganela, na Markovcu je že druga župnjija.
Koliko pa je vernih? Koliko ljudi hodi v cerkev?
Za prvo težko rečem, krščenih je do polovice prebivalstva. Pred covidom smo imeli dobre nedeljske obiske maše, od sedemsto do osemsto ljudi, lepo, smo bili veseli. Zdaj se je število prepolovilo. Ljudi je strah sploh priti v družbo, v gnečo. Imamo srečo, da je stolnica zelo velika, zato ni težko upoštevati omejitve.
Se spomnite, kaj je bila vaša zadnje pridiga? O čem ste govorili?
Govoril sem o pogledu na prihodnost. Živimo apokalipso, časi so zelo posebni, da ne rečem poslednji, a evangelij ne pristaja na pesimizem. Tudi v krizi moramo biti apostoli upanja, po krizi je vedno rešitev, po vsaki veliki epidemiji je prišlo obdobje miru in prečiščenja. Upam, da bo tudi zdaj tako. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z nami. Bomo potem bolj ljudje? Bomo bolj pametni? Bomo postali bolj zmerni? To besedo, zmernost, velikokrat uporabljam.
Kaj mislite z zmernostjo?
Zmernost pomeni, da delaš s pravo mero. Bomo padali na vsako reklamo in kupovali vse, ali boš vzel tisto, kar potrebuješ? Boš znal deliti z drugim? Je res treba petkrat na leto na potovanje? Se pravi, bomo znali živeti počasneje? Tako, da bomo obvadovali svoj čas, ker ga zdaj ne. In uporabljali stvari s pravo mero. Da ne bomo njihovi sužnji. Nekateri garajo samo za ta standard, ki na koncu ne prinaša nobenega zadovoljstva. Z dopusta pridejo bolj utrujeni, kot so šli tja. To je nesmisel. Ustvarijo si toliko umetnih potreb. Tudi naša sredstva bomo morali deliti drug z drugim. Tega zdaj ne vidimo, ker vidimo samo sebe. Kakšne pretresljive novice nas še vznemirijo, otrok je bolan, drugih ne vidimo.
V zadnjem času je bilo veliko solidarnostnih akcij za bolne otroke, romske družine, starejše ljudi. V okolju, kjer živim, »skrbim«, dam denar Kralju ulice in vojnemu veteranu. Zdi se mi, da vsaj to lahko storim. Veliko znancev je prepričanih, da počnem nekaj, kar bi morala urediti država.
Ne. Na področju solidarnosti ne more država nikoli zapolniti vseh lukenj. Poglejte, v tem času, ko je bila država zaprta, sem skrbel za brezdomce. Nabavil sem fete sira, toast in šunko. Nihče me ni vprašal po denarju, vsi so prišli jest. To je trajalo kar nekaj tednov. Ne moreš se spraševati, ali bi kaj naredil, moraš narediti, drugače si zatajil sebe. Odprl si pot hudobiji, ker si zavrnil nekoga, ki je potreboval pomoč. Vsak ima pravico do življenja in priti mu moraš nasproti.
Je moja informacija, da ste vaše prostore zastonj oddajali tudi drugim verskim skupnostim, prava?
Seveda. Že v času mojega predhodnika očeta Bojana so se v naši Rotundi zbirali muslimani. Muslimani so prvi prinesli prispevek za novo cerkev na Markovcu. Ohranjamo dobre stike. V nedeljo, ko smo imeli blagoslov orgel, smo povabili predstavnike srbske pravoslavne cerkve, makedonske in tudi imama. Cerkev Sv. Marte uporablja srbska pravoslavna cerkev, cerkev Sv. Basa uporablja makedonska, dokler ne dobijo svojih prostorov. Zakaj jim ne bi pomagali?
Kako se fant pri štirinajstih letih odloči, da bo župnik?
Ni bilo lahko. Po eni strani sem čutil klic, da pomagam ljudem. Tega sem se sicer otepal, ampak na koncu sem uvidel, da če se klicu ne odzovem, ne bom imel miru.
Torej je vaš poklic tudi poslanstvo?
Ja, je. Imel sem srečo, da sem bil vedno v skupnosti. Ko sem študiral v Ljubljani, tudi kasneje v Rimu, tudi tukaj nas je več duhovnikov. Da bi sam jedel? Ne znam. Z ljudmi, s katerimi se srečujem, imam družinski odnos. Po drugi strani je pomembno, da imaš svoj čas in meditacijo, ker se sicer hitro izprazniš.
Povedali ste, da imate radi glasbo in veliko župnikov poje. Imajo posluh. Je to pogoj, ko greste študirat?
Ne, prav je, da imaš tudi posluh, prej bi rekel, da imaš občutek za lepoto. Če tega nimaš, ne moreš slaviti Boga. Že Dostojevski je zapisal, da bo lepota rešila svet.
Zelo ste ponosni na orgle v stolnici. Dobili ste jih iz Švice. Kakšen projekt je bil to?
Zdaj lahko rečem – milost. Prijatelji iz Italije so nas opozorili, da obstaja mednarodni natečaj za te orgle. Želeli so jih podariti primernemu kraju. Ko sem za to izvedel, me je bilo naprej strah. Nismo imeli veliko denarja na računu, potrebovali pa bi ga za montažo, za prevoz, za ureditev kora, tudi prejšnje orgle smo morali demontirati in skladiščiti, pripraviti nov kor, urediti statiko. Do takrat se s takimi stvarmi nisem nikoli ukvarjal. K sreči so mi veliko pomagali sodelavci, ker je bila to edina možnost, da pridemo do orgel. Za nove nismo imeli sredstev, milijona ne bi nikoli zbrali.
Koliko vas je vse to stalo?
Od šeststo petdeset do sedemsto tisoč evrov. Ker smo naleteli na pokopališče, so nas veliko stala tudi arheološka dela. Delali smo tudi s spomeniškim varstvom in arhitektom. Stolnica je največja cerkev v Sloveniji in ima tudi čudovito akustiko. Sodelavci so opravili veliko nalogo, ker so zbrali pisma podpore od velikih kulturnikov, akademije, ministrstva za kulturo, glasbenikov. Naš argument je bil tudi ta, da Koper povezuje severno Italijo in Hrvaško. Vsi ti različni argumenti so pomagali, da smo dobili natečaj. Tudi predsednik države, ki nas je obiskal med delom, je bil najbolj navdušen nad tem, da je zmagala skupina iz province v resnem evropskem projektu. Od šestega novembra naprej igramo pri bogoslužju in prirejamo tudi nedeljske koncerte, ki privabijo veliko ljudi.
Ko ste leta 2013 prevzeli župnikovanje v Kopru, so se nekateri bali, da vas ljudje ne bodo sprejeli, ker so imeli radi prejšnjega župnika, razočarani pa bodo tudi tisti, s katerimi ste delali do takrat in bili, tako je bilo zapisano, inovativni, to pa ni za mesto inovativnosti. V čem ste bili inovativni?
V tem, da sem bil z ljudmi, da sem jih čutil in jim odpiral duhovne razsežnosti. Sprejemal sem izzive in jih še vedno.
V zadnjem času se je zgodilo veliko škandalov v cerkvenih krogih. Zadnji je bil pedofilski v Franciji. Kako gledate na to?
Vsak škandal naredi rano. Nekateri pravijo, da bi jo že zdavnaj porušili, če bi bila cerkev samo človeška ustanova. Preveč časa se je vse to prikrivalo, čeprav mislim, da so, vsaj nekatere stvari, prenapihnjene. Seveda so problemi, a so se s prihodom papeža Frančiška začele stvari zelo resno obravnavati. Cerkev se bo prečistila. Zgodila se je spolna revolucija in ta čas kliče k ponovnemu premisleku o naši človeškosti. Tudi duhovniki moramo živeti kot uresničeni moški tako, da nas to ne bo zaviralo. Vprašanje pedofilije je bolezenska zadeva, iščeš nemočne ljudi, nad katerimi se zneseš. K meni, k verouku hodijo otroci staršev, ki so hodili k verouku pred petindvajsetimi leti, zame so to svetinje, moji duhovni vnuki.
Tako kot se novinarji poznajo med sabo, pa poslovneži, sodniki, se najbrž poznate tudi župniki. Najbrž veste tudi za tiste, ki kaj takega počnejo?
Ne, ne. Vedeli smo, če je bil kdo s kakšno žensko, drugih stvari pa sploh ne. No, če smo pošteni, dokazanih primerov pedofilije je zelo malo. So in to boli.
O župnikih kroži kar nekaj vicev in stereotipov, med drugim se je vedno govorilo, da ima vsak župnik svojo kuharico. Vi jo imate?
Ne, tega ni več.
Kdo vam pa potem kuha?
Jaz hodim na škofijo, skupaj z duhovniki, ki so tam v službi. Včasih ljudje povabijo na kosilo. Mislim, da na Primorskem ni niti deset kuharic več v župniščih. Sem se pa naučil kuhati, ko je oče doživel možgansko kap pred desetimi leti, mama je bila tudi prestrašena. Preproste reči, pašte in mineštre recimo. To mi je prišlo prav, ko smo imeli orglarje in sem jim kuhal. No, tudi perem sam, ena gospa mi pride zlikat srajce.
Prihaja volilno leto. Kaj mislite o sodelovanju predstavnikov cerkve v slovenski politiki, pa naj gre za pozive za volitve določene stranke ali pa za promocijo določenih strank? Odobravate vstop cerkve v politiko?
Lahko povem samo svojo izkušnjo in ta je taka, da sprejemam vse predstavnike. Z njimi sodelujem in se jih veselim. Samo tako gre življenje naprej.
Bojana Leskovar
