Izteka se leto, vstopili smo v mesec obračunov in načrtovanju smelih izzivov. Ker se moramo ozreti nazaj, se pri tem ne moremo izogniti pandemiji.
Tako kot predhodno, je tudi iztekajoče leto zapustilo globoko sled, pri veliki večini prav v nezavedno, zato lahko samo upamo, da ob vseh globokih pretresih celotnega človeštva, skoraj vsakega posameznika, tudi iztekajoče leto ne bo nikoli pozabljeno. V dobrem in slabem. Pandemija je v četrtem valu ponovno zamajala zdravstveni sistem, ponovno so se razkrile vse nakopičene slabosti kljub nerazumevanju napovedih o prepotrebnih ukrepih v srce sistema, kader in znanje.
Oprati vest z dodatnimi infrastrukturnimi vložki je lahko, a dvomim, da bodo pridobljene izkušnje pripomogle k vizionarski izhodni strategiji zdravstvenega sistema kakor tudi družbe. Pogrešam namreč poglobljeno analizo posledic na naše temeljne vrednote, solidarnost, enakopravnost in pravičnost. Vrednote, ki naj bi jih družba skozi desetletja vgradila v vse svoje pore. Pandemija jih je razblinila, naš razcepljen genom jih je sesul. Uspeli smo se razdeliti, uspeli so nas razdeliti. Spet! V vsakem najdemo komplementarnost, tako v znanstvenikih kot cepilcih. Kmalu bomo drva kupovali samo, če so cepljena. Iz komplementarnosti preidemo v razdiralnost, ni več smeha.
A upanje umira zadnje, zato v tem norem decembru, okrepljeni s skupinskim spominom, se vsi in vsak posameznik ozrimo naprej, se sprostimo, zadihajmo in veselo ter igrivo stopajmo dalje. Kako daleč, naj se odloči vsak sam. Poskrbite za okolico, poskrbite zase, za svojo dušo in telo.
Potrebno je končno stopiti skupaj, v kolikor želimo ustvarjati in obstati tudi v prihodnje. Menim, da je napočil čas streznitev, potrebno se bo privaditi in pričeti živeti s kovidom!
Naj zaključim. Iskreno vam želim, naj vsakdo najde svojo pot smeha, sreče, veselja, zdravja v sočni modrini, kjer bodo vedno odmevali Grateful Dead z Jerry Garcio … »So many roads I know, all I want is one to take me home.« Ali v prostem prevodu … Po toliko poteh sem hodil, a želim si le tiste, ki me odpelje me domov. Vse dobro!
Dorjan Marušič
