To vprašanje se mi je zažrlo pod kožo pred leti, ko sem kot raziskovalec in prostovoljec Rdečega križa obiskal hrvaško mesto Petrinja, ki ga je razdejal potres. Med razvažanjem vrečk s humanitarno pomočjo, ki smo jih pripravljali v skladišču, sem se srečeval z domačini, ki so med krizo dobili streho nad glavo v bivalnih zabojnikih in večinoma verjeli, da bo to kratkotrajna rešitev njihove bivalne stiske. A zgodilo se je nekaj drugega.
V kontejnerjih so ostali dve leti, nekateri še dlje. Začasnost se je začela spreminjati v vsakdanjost, vsakdanjost pa v obup, ko so spoznali, da se je kriza razvlekla v nedogled. Iz Petrinje, kjer sem imel dolge pogovore z domačini, sem se vrnil pretresen. Še zdaj se spominjam starejše ženske, ki me je držala za roko in ni hotela, da se poslovim, ko sem zapuščal njen začasni dom. Rekla mi je, da včasih pomisli, da bi najraje umrla, saj je ostala brez vsega. Potem pa se čez dan vendarle zgodi kaj lepega, kar ji povrne upanje. »Vse bo v redu,« sem ji rekel in počasi odtegnil roko. »Saj se še vrnemo.«
A je odtlej nisem več srečal. Le tu in tam si še piševa ob praznikih, ko jo zanima, kdaj pridem na obisk v njen novi dom. Zdaj ima nad glavo na srečo zidano streho. Zakaj sem se te dni znova spomnil na kontejnerje? Zato, ker imam občutek, da smo v njih obtičali tudi mi. Ne nujno v takšnih, kot jih vidimo ob gradbiščih, niti samo v tistih, v katerih preživimo poletni dopust in jim pravimo mobilne hišice. (Mimogrede: tudi te so pravzaprav kontejnerji.)
Namesto tega se zapiramo v miselne okvirje, iz katerih ne znamo pogledati, in v urnike, ki jih trpamo do vrha, kot bi na tovorno ladjo nalagali zabojnike. Na to metaforo so me pred dnevi spomnile študentke, ki so pripravile zaključno predstavitev seminarske naloge. Priznam, ob njihovi predstavitvi sem bil skoraj tako pretresen kot v Petrinji.
Nenadoma sem se zavedel, da smo ujeti v časovne škatle, ki smo si jih sami predpisali. Nekoč smo si obveznosti vpisovali v beležnice, v katerih so bili razporejeni dnevi in ure, danes pa jih pogosteje nalagamo v digitalne koledarje. Ti so potem videti podobno kot kontejnerska ladja v koprskem pristanišču, kadar jo opazujemo od daleč: kvadratek ob kvadratku, obveznost ob obveznosti. Kljub temu da so dnevi do roba naloženi, skušamo v omejeno količino časa stlačiti še en sestanek, še en klic, še eno nalogo.
In ko je ladja preobložena, začnejo z nje padati tisti zabojniki, ki so dejansko najpomembnejši za dobro življenje: druženje, počitek, šport, branje, ljubezen, pogovor … Kaj naj storimo? Za začetek lahko izstopimo iz lastnega kontejnerja in pogledamo človeka, ki je blizu nas – morda v sosednji pisarni ali za bližnjo mizo. Lahko se mu nasmehnemo, ga pozdravimo in za trenutek prekinemo tišino, ki jo ustvarjajo vidne in nevidne pregrade.
Če tega ne storimo, ostanemo zaprti v škatlah lastnega življenja: osamljeni, tesnobni in ujeti v mejah, ki smo si jih začrtali sami in jih, pogosto nehote, postavljamo drug drugemu.
