Stric iz Amerike
Več kot dve leti poneumljajočega kovida sta me prisilili, da sem se odločil za pobeg v normalnost. Beg iz vsakdana sem želel začeti na najnižji točki ameriškega brezna, v Las Vegasu, v Nevadi. O mestu sem vedel, da je prestolnica igralnic in višek ameriške imaginacije. Skratka, popoln izraz ameriškega duha, to je trash kulture. Ali drugače, Las Vegas je Time Square v New Yorku na peto potenco.
Obe mesti sta ničelni točki neonske oglaševalne industrije, stopnice v paradiž globalnega potrošništva, le da je Las Vegas ameriški in več plasten. Postlano mu je bilo z denarjem organiziranega kriminala in mafije, nato pa je Las Vegas odrasel v mesto razvedrila za ameriško vojsko, ki je Nevado spremenila v jedrski laboratorij in jo posejala s silosi jedrskih izstrelkov. Las Vegas je potencialno nevarnost pred žarčenjem spremenil v posel: atomski koktajli so v trenutku postali super popularen drink, menuji v restavracijah so se napolnili z jedrskim. To je bilo v 50 letih prejšnjega stoletja, preden je Vegas dobil današnji izraz lažnega kozmopolitizma, prestolnica hazardnih iger.
Od trenutka, ko v Las Vegasu stopite iz letala, se znajdete v džungli ogromnih digitalnih igralnih avtomatov. Ves Vegas, od letališča do trakov za prtljago, od vhoda v hotel in do recepcije, bara, restavracij, bazena ali gyma, je posejan s temi avtomati, ki vas vabijo na pogovor z utripajočimi lučmi, z dobro preračunami svetlobnimi učinki, z glasbo in omehčanimi zvoki imitacije žvenketanje kovancev. Ljudje se ne upirajo. Odrasli ali upokojeni, od dela ali nezaposlenosti iztrošeni, so telesno zanemarjena anonimna množica, premikajoča med leskajočimi avtomati. Posedajo, igrajo, nato pa, kot da razmišljajo o nečem zelo oddaljenem, nedosegljivem, zrejo v prazno. Temu se je včasih reklo odtujenost. Toda odtujenost od česa? Je Las Vegas srce, uresničen model, ideal Amerike? Notranja oprema hotelov in igralnic je posnetek holywoodskega neoklasicizma, skratka bledi posnetek imperialne imaginarnosti. Las Vegas ni drugega kot filmska predstava, odmik od realnosti, le da na filmskem platnu gledamo holywoodske zvezde, tukaj v igralnicah pa je glavni protagonist depresivni in izsesani delavski razred. Lahko bi jih oklicali za neodločene volilce, za ljudi, ki ne volijo, temveč morajo vsaj enkrat v življenju priti v Las Vegas. Kot se je temu včasih reklo: Videti Napoli in umreti.
Andrej Mrevlje
