»Ne glede na to, od kod prihajaš in kaj počneš, je najbolj pomembno biti človek. Sočuten in s posluhom za soljudi, jim priskočiti na pomoč, ko je to potrebno. Zato sem se odločil za poklic policista,« pove Dario Benčič, ki si je pokojnino v uniformi prislužil za krmilom motorja. Nad tem poklicem pa je brez besed navdušil tudi sinova, 27-letnega Matijo in tri leta mlajšega Jakoba. Prvi je policist v Ajdovščini, drugi pa na PP Koper. Vsi trije so tudi zasebno strastni motoristi, ki komaj čakajo, da se skupaj odpravijo na kakšen potep z vetrom v laseh. In če se bodo nekoč odločili napisati knjigo, nedvomno v njej ne bo manjkalo razburljivih spominov na službovanje v policiji.
»Ko sem se daljnega leta 1981 v osmem razredu odločal, kaj bi si želel početi, nama je s še enim sošolcem v glavo šinila zamisel, zakaj pa ne bi šla na sprejemne izpite na Policijsko šolo v Tacen. To je bil takrat poseben izziv, saj se je bilo težko prebiti med številno konkurenco. Tisti konec tedna, ko sva midva opravljala izpite, so jih izmed 38 sprejeli samo štiri. Selekcija je bila huda: moral si imeti ustrezne psihofizične sposobnosti, zdravstvene, psihične. Nato pa je sledilo še varnostno preverjanje na domu. Najprej namreč pogledajo po evidencah o kandidatovih morebitnih prekrških, če ima kriminalno preteklost, nato pa pride vodja okoliša na dom (obiščejo pa še vse sosede) in opravi razgovor, ki pokaže, ali si primeren ali ne. Priložiti pa je treba še potrdilo od sodišča o nekaznovanosti,« se zahtevnih pogojev za vpis spominja Dario, ki je bil presrečen, da je uspel opraviti z vsemi preizkusi in je lahko pri komaj 15 letih šel od doma na šolanje v Tacen. Hitro navrže, da je sprva imel malo domotožja, predvsem pa mu namesto sonca na obali ni dišala ljubljanska megla, vendar je zelo hitro spoznal krasne sošolce, s katerimi so postali sotrpini v šoli in prijatelji.
Skozi sito so prišli le najboljši
»Usposabljanje ni bilo mačji kašelj. Tega danes ni več. Mi smo poleti in pozimi vstajali ob peti uri zjutraj, morali na tek, sledil je zajtrk, dvigovanje zastave in nato številni treningi. V štirih letih so nas fante natrenirali v nulo. Imeli smo še judo, karate, številne športne krožke. Med šolanjem jih je kar nekaj popustilo, saj niso zdržali tega drila. Domov smo hodili vsak drugi teden; pogoj je bil, da nisi bil dežuren, pa tudi v šoli je moralo vse »štimati«. Če ni, si ostajal v Tacnu in se moral učiti. Med nami so se spletle prijateljske vezi in ko smo po tretjem oziroma četrtem letniku počasi postajali ptički, ki so zapuščali gnezdo, nas je kar malo stisnilo pri srcu. Po diplomi je bilo namreč treba na teren. Prvo službo sem dobil na oddelku milice na Kozini leta 1985. Pol leta sem zdržal tam, opravil tudi obvezno dodatno usposabljanje, nato pa se, ko so iskali mlade prometnike, javil na razpis in bil sprejet. Najbolj sem si želel postati policist na motorju. Tisto so bili namreč časi tomosovih motorjev, mladi fantje pa smo sanjali, da bi vozili tudi kaj močnejšega. In ker so nam bili večji motorji nedosegljivi, smo si kot miličniki izpolnili želje. Danes je vse to bolj enostavno. Za nekaj tisočakov si lahko kupiš takšnega, ki zmore več kot tristo kilometrov na uro, vendar pa so tudi zelo nevarni, sploh za neusposobljene ali premalo usposobljene voznike. Jaz sem rasel z izkušnjami in motorji,« pravi Dario, katerega pot do policista motorista ni bila enostavna. Ko je prišel pred komandirja, se je moral najprej zglasiti pri vodji tehničnih zadev, pripraviti motor, dobil sem kombinezon in čelado in se šel za štiri ure voziti. Ko je dal to skozi, je videl, če je iz pravega testa. Bil je ves vesel, da je lahko sedel na službenega BMW. V policiji so sicer poskušali še z drugimi znamkami, a so z nemško najbolj zadovoljni. Začel si je graditi kariero v policiji. Po usposabljanjih in letih delovne dobe je napredoval do vodje patrulje, nato do vodje izmene.
Na motorju v službi in doma
»Od nekdaj sem velik ljubitelj motorjev. Vzporedno s službo sem imel tudi doma vedno svoj motor, razen med odraščanjem sinov. V dobrih štirih desetletjih sem prevozil več kot milijon kilometrov. Ves čas sem se tudi izobraževal in svoje znanje kot inštruktor rad prenašal na druge, tako tiste, ki so želeli opraviti razne licence kot naše prometnike,« pove Dario, ki hitro potrka, da v vseh teh letih službovanja ni imel niti ene nesreče na motorju, čeprav je bil nekajkrat precej blizu, ko se mu je v delčku sekunde odvrtelo vse življenje in je mislil, da bo prišlo do najhujšega. Denimo takrat, ko so v bližini Dragonje povozili pešca, on pa je z modrimi lučmi hitel na pomoč. Pri Seči je bila kolona, on pa je kot mlad policist poln adrenalina hitel na intervencijo. V zadnjem hipu je uspel odreagirati, da ni s polno hitrostjo priletel v stoječa vozila. In potem potreboval 15 minut, da se je »zresetiral« in prišel k sebi. Dario hitro pove, da četudi lovijo podivjane voznike, morajo voziti varno, saj če povzročijo nesrečo, zanjo tudi odgovarjajo. In hitro navrže še, da pri njegovem delu ni prostora za napake, da se je treba ves čas usposabljati in biti vrhunsko pripravljen. Ponosen je, da so on in njegovi policisti vsako leto na državnem prvenstvu v spretnostni vožnji dosegali vrhunske rezultate, sam pa je zadnjih 20 let vodil tudi vsa usposabljanja pred začetkom motoristične sezone, ko morajo vsi policisti na poligone. Obenem pa zadnjih deset let vodi tudi preventivo po vseh motorističnih klubih na Obali, ukvarja pa se tudi s preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Peto leto je že upokojen (svoje delo je imel tako rad, da je delal še pet let zatem, ko je že izpolnil pogoje za penzijo. Zelo pa je užival tudi v svojem kolektivu in med sodelavci). Je pa tudi član Moto kluba Kondor, kjer je z veseljem na voljo vsem, ki želijo pridobiti na znanju in usposobljenosti.
»Dela in idej mi nikoli ne zmanjka. Delo v policiji je bilo zahtevno, za protiutež in sprostitev pa uživam na naši dobrih pet hektarjev veliki družinski kmetiji, kjer se ukvarjamo z raznimi dejavnostmi. V veselje in sprostitev mi je čebelarjenje, skrb za 350 oljk, ki dajejo odlično olje, več kot sto sadnih dreves in pa lov na tartufe, na katerega se odpravljamo z našimi tremi kužki,« pove Dario, ki se zelo dobro znajde tudi v agroturizmu. Zgovoren, nalezljivo dobre volje, sproščen in zadovoljen privablja številne ljubitelje dobre hrane in narave. V veliko pomoč in podporo mu je družina, sinova je ne da bi mu bilo treba izreči eno samo besedo navdušil nad poklicem policista.
Po očetovih stopinjah
»Očeta sva od nekdaj imela zelo rada in ga spoštovala. Ne bi mogel reči, da je bil strog, četudi je mama, kadar sva kot živahna mulčka kakšno ušpičila in naju ni mogla umiriti, zagrozila, da bo prišel tata. Je pa res, da ko je prišel domov v uniformi, mu ni bilo treba nič reči ali storiti, takoj sva občutila njegovo (mirno) avtoriteto,« se spominja starejši Matija. Z njegovim poklicem policista na motorju pa se je srečal pri šestih, sedmih letih, ko ga je oče jemal s seboj, da je pobiral teniške žogice, ki so padale s stožcev na poligonih. Ali pa na druženja in piknike s sodelavci. Sicer pa mu je pustil proste roke pri izbiri poklica. Najprej se je vpisal na gimnazijo in čez poletje delal različna dijaška dela. Delal je v računovodstvu, prodaji, klicnem centru, kjer mu tako ni ležalo, da se mu je urnik neznosno vlekel. Vpisal se je še na fakulteto za varnostne vede in prišel skoraj do konca. Ob študentskem delu med počitnicami pa je razmišljal, kaj si želi početi po diplomi. Sklenil je poskusiti še pri policiji, saj je vedel, da je delo tam bolj dinamično. Zlahka je prišel skozi zahtevne sprejemne izpite, usposabljanje, dokončal šolanje in tako kot njegov oče neznansko užival v izobraževanju ter druženju s prijatelji. »Po koncu sem razmišljal, ali si želim na sončno obalo ali ostati v megleni Ljubljani. Dileme ni bilo – sonce je le sonce, vendar pa, ker ni bilo prostih mest v Kopru, sem se pred štirimi leti pridružil policiji v Ajdovščini, kjer sem še danes,« pripoveduje Matija in dodaja, da so na postaji policisti iz vseh področij dela, tako da obravnava zelo različne stvari – od navadnih goljufij, tatvin, nasilja v družini, prometne nesreče… »Videl sem že res hude nesreče, najrazličnejše poškodbe, tudi kakšnega mrtvega, vendar smo za to dobro usposobljeni. Najbolj zahtevno pa je, ko je treba svojcem povedati slabo novico. Pri tem je vedno cmok v grlu,« pravi Matija, kljub mladosti ponosni oče dveh otrok, starih dve leti in pol ter osem mesecev. V svojem delu zelo uživa, in ima tako kot oče in brat zelo rad motorje, zato bi se rad nekega dne preizkusil tudi v tem delu policije. Delo policista mu je v čast in veselje.
Najmlajši po stopinjah starejših
»Sprva sem končal srednjo šolo za računalništvo in razmišljal o tem, da bi si kariero ustvaril v tej panogi. V četrtem letniku se mi je zgodil ključni trenutek, ko smo šli na prakso na Malto. Bil sem odmaknjen od doma, delal sem v podjetju, ki se je ukvarjalo z vzdrževanjem spletnih strani, nameščanjem tiskalnikov v podjetja in popravilom računalnikov. V miru sem imel čas razmisliti, če si to res želim početi v življenju. Ugotovil sem, da je delo čisto preveč monotono, obenem pa je bilo še veliko računovodskega dela in birokracije. In tako je tudi v meni dozorela odločitev, da bi raje počel kaj drugega. In ker sem vedel, da je policijsko delo zelo zanimivo in dinamično, sem sklenil poskusiti še sam,« pove najmlajši Benčič. Ko je videl, da imajo v Tacnu super pogoje za šolanje in ukvarjanje s športom, je odločitev hitro dozorela. »V Tacnu je bil občutek zelo domač. Hitro sem se ujel s sošolci, zlahka sem se učil in treniral, seveda pa smo se držali pravila, da ko se dela, se dela, ko se heca, pa se heca. In čas šolanja je kar poletel. In ker sem imel že od doma tako dobro popotnico na motorju, sem se seveda videl kot prometni policist,« pripoveduje Jakob, ki je z bratom izpit za motor naredil takoj, ko ga je lahko. Pri 14 letih A 1, nato čez dve leti A2, nato pa še naprej, nazadnje ga je za avto. Popolnoma usposobljen se je zlahka prijavil na razpis za delovno mesto v PP Koper. »Prav nič težko mi ni bilo, ker sem na nek način stopil v očetove čevlje. Veliko ljudi mi je reklo, a ti si od Benčiča? Če boš vsaj pol tako dober kot je oče, si na dobri poti. Že zdavnaj sem nehal šteti vse njihove pripombe in komentarje. Sem pa ponosen na očetovo znanje in predanost delu,« pove Jakob, ki se zelo dobro razume tako z očetom kot starejšim bratom. Naravnost obožuje pa ga nečak, ki se ga prav nič ne boji, ko ga obišče v uniformi. Radovedno ga pretipa, pogleda avto, kamero, skratka, lahko bi dejali, da se tako počasi vzgaja že tretja generacija policistov v družini Benčič. Vnuka pa naravnost obožuje tudi Dario.
Pošteno delo se vedno obrestuje
»Seveda pa sem zelo ponosen na sinova. Nikoli nisem nanju poskušal vplivati, da bi se odločila za policijsko kariero. Samo pustil sem času čas. Sem ju pa učil, da je treba pomagati ljudem v stiski, biti komunikativen in pripravljen na pogovor. To se mi danes bogato obrestuje. Kamorkoli pridem, so me ljudje veseli, radi prisluhnejo mojim nasvetom glede varne vožnje z motorjem. Seveda pa ne ostaja samo pri besedah, rad sem zgled tudi z dejanji, v tem primeru vožnjo z motorjem. Vsakič znova pa ljudem polagam na srce, da je treba biti za motor fit. Dober motorist mora imeti prevoženih veliko kilometrov, saj s tem pridobiva na izkušnjah. Seveda pa je treba biti tudi strpen in pameten, početi vse tisto, da zavaruješ sebe in druge udeležence v prometu. Po vsakem zimskem spanju je treba obuditi mišice. Prvi izleti marca in aprila ne smejo biti daljši od 150 kilometrov, nato pa se razdalje počasi podaljšujejo. Najhuje je, če greš po »zimskem« spanju iz kavča na motor in misliš, da si isti heroj kot lani. Temu še malo ni tako. Za varno in kvalitetno vožnjo je potrebno konstantno vzdrževanje telesa,« še navrže Dario, ki se je nedavno vrnil z desetdnevnega potepa po državah nekdanje Jugoslavije in Albanije. Bilo je prekrasno, zdaj pa komaj čaka, da se na kakšen potep z motorjem odpravi še s svojima sinovoma. Vsi trije Benčiči so sicer policisti, a imajo različne okuse za motorje – očetu so všeč potovalni, Jakob obožuje športne cestne, Matija pa bi bil zadovoljen s chopperjem. »Samo tu so se geni malo pomešali,« so v smehu sklenili.
