Kaj je značilno za arhitekturno krajino (Slovenske) Istre?
Na obisku gričevnate pokrajine s svetlikajočo gladino morja nekje v ozadju, je v začetku devetnajstega dunajski popotnik Jožef Kreil zaklical: »Solnce stoj!« Poziv soncu, da bi lahko čim dlje gledal to izjemno pokrajino, v kateri hiše niso bila iz opeke in lesa, kakor v Avstriji, temveč zidane iz mogočnih kamnov. Pokrajino oljk in vinske trte so zaznamovale z občutenjem nekake viteške naraeo. Kamnite, z nizanjem prostorov v dolžino in višino postopno razvite hiše, poleg plitke dvokapne strehe krite s korci in pokončnih s polknicami zastrtih okenskih odprtin, ki notranjost stavb odpirajo proti jugu, identitetno zaznamuje z barvo, teksturo in strukturo lokalni kamen, flišni peščenjak sivo rjave barve. Fasadni ovoji, ki jih tvorijo zidovi izdelani iz v obliki kvadra izdelanih kamnitih zidakov – klesancev, fuge so zaradi skromne uporabe malte ozke in globoke, imajo namreč svojstven, monumentalen videz. Omet, tanka zaščitna prevleka v sivo rjavi barvi, je zaradi delovanja dežja z močnim vetrom pogosto stanjšan tako, da skozenj prosevajo kamni, ali pa ga sploh ni bilo. Pomembna sestavina malt za ometavanje, mivka, droben naplavljen pesek, je bil v teh krajih redka, a zato posebej dragocena.
Monumentalne, zaradi malo dodanega fasadnega okrasja tudi asketsko oblikovane stavbe, sestavljajo različno dolge in različno lomljene nize, ki v strnjenih naseljih robijo ozke ulice, se pogosto stekajo na trg z naselbinsko dominanto. Strnjena naselja, običajno postavljena na grebene ali v pobočja, so izvirna, posebna in kakovostna vrednost istrske pokrajine.
Kamnite, z nizanjem prostorov v dolžino in višino postopno razvite hiše, poleg plitke dvokapne strehe, krite s korci in pokončnih s polknicami zastrtih okenskih odprtin, ki notranjost stavb odpirajo proti jugu, identitetno zaznamuje z barvo, teksturo in strukturo lokalni kamen, flišni peščenjak sivo rjave barve. Fasadni ovoji, ki jih tvorijo zidovi, izdelani iz v obliki kvadra izdelanih kamnitih zidakov – klesancev, fuge so zaradi skromne uporabe malte ozke in globoke, imajo namreč svojstven, monumentalen videz. Omet, tanka zaščitna prevleka v sivo rjavi barvi, je zaradi delovanja dežja z močnim vetrom pogosto stanjšan tako, da skozenj prosevajo kamna ali pa ga sploh ni. Pomembna sestavina malt za ometavanje – mivka, droben naplavljen pesek, je bil v teh krajih redka, zato posebej dragocena sestavina.
Kratkemu in zgoščenemu opisu identitetnih značilnosti stavbarstva v Slovenski Istri bi lahko dodali še mnoge podrobnosti, od nadstropnih hodnikov ob hišah do likovne uporabe kraškega apnenca za okenske in vratne okvirje in izvedenih okrasnih motivov v kamnu in ometu.
V kakšni kondiciji je njeno ohranjanje, obnavljanje v primerjavi s preostalo Slovenijo?
Posebna vrednost prostora naše naselitve je pestrost in raznolikost kulturnih krajin. Nedavna analiza je pokazala, da so v razvojno prednostnih krajinah – v neposredni okolici večjih mest in ob novo oblikovanem avtocestnem križu -, podedovane urbanistične in arhitekturne kakovosti izginile, medtem ko so v od razvoja odmaknjenih kulturnih krajinah še ohranjene. Med te krajine sodi Istra, skupaj z Goričkim, Kozjanskim, Cerkljanskim, Škofjeloškim hribovjem in tako dalje. Kar pomeni, da je v Istri še ohranjen v stoletjih razvoja izoblikovan poselitveni vzorec, v arhitekturi pa po številu še vedno prevladujejo stare stavbe, mnoge so tudi kakovostno obnovljene in prenovljene.
Kdaj se je smiselno odločiti za prenovo in kdaj za rušenje ter novogradnjo?
V slovenskih aktih, ki so sprejeti s ciljem kakovostnega razvojnega oblikovanja prostora, je zapisano, da ima prenova prednost pred gradnjo novega. V praksi se ta zaveza, ki je oblikovana v skladu z načeli varstva okolja, udejanja. Osebne izkušnje odkrivajo, da je moč prav vsako še tako poškodovano stavbo kakovostno popraviti in jo prilagoditi sodobnemu bivanju. Zagotovo pa bo v prenovo močno poškodovane hiše potrebno vložiti več časa in denarja kot v prenovo zdrave. Mnoge so v tako dobri kondiciji, posebej v Istri, kjer so zidovi iz upornega kamnitega gradiva in je talne vlage malo, da je nova uporaba lahko izpeljana le z minimalnimi popravki in prilagoditvami sodobnemu bivanju.
Pri premišljanju in iskanju odgovora na vprašanj, podreti ali obnoviti, moramo v prid prenove izpostaviti še zadnje ugotovitve tujih strokovnjakov in arhitektov. Sodobno življenje v stari hiši je dragocen dar, ki nas nehote veže s časom, ki je odtekel, ta vez pa je za dosego sodobne kakovosti bivanja še kako potrebna.
Drži, da se v Istri obnavljajo le redke hiše? Kakšna je vaša ocena?
Redke stare hiše se prenavljajo ali obnavljajo. Še manj je takih, pri katerih je prenova celovita in kakovostno izpeljana z upoštevanjem načela, da se mora pri prenovi ali obnovi ohraniti čim več izvornega. V naselbinah v neposrednem zaledju naših obmorskih mest je vse več novogradenj, ki kar je skrb zbujajoče, niso v skladu z lokalno izkušnjo. Pred tremi desetletji je Matjaž Kmecl v Zakladih Slovenije zapisal: »Koštabona je ena najlepše organiziranih vsi v Slovenski Istri. Leži na široki polici nad dolino, mreža ulic ima obliko drevesa: deblo je glavna ulica, od nje se stranske širijo kot veje. Dominantni pri tem sta obe cerkvi – prva na začetku vasi, druga utrjena, na robu pomola.« Danes je prav zaradi globalno oblikovanih stav, njena lepot ranjena! Če se bo začet proces razvoja, v katerem ima številčnost prednost pred kakovostjo in v urejanju prostora globalnost pred arhitekturno identiteto, proces, s katerim krhamo ravnovesje in podiramo gradnike naše graditeljske kulture, nadaljeval in se širil tudi v notranjost te izjemne urbano in arhitekturno lepe pokrajine, se lahko zgodi, da se bo istrska pokrajina v kratkem pridružila identitetno uničenim. Upam, da se to ne bo zgodilo!
Kako se lastnik lahko pripravi na samoprenovo? Kdaj, v katerih primerih, okoliščinah je smiselno vključiti strokovnjake?
Ali se stara hiša ohrani ali ne, je odločitev lastnika. Izobražen in ozaveščen lastnik se bo zagotovo odločil za prenovo ali obnovo, vendar pa bo celoten proces prenove težko izpeljal sam, tudi če je arhitekt. Z jasnim hotenjem, da se vse vredno ohrani, bo moral občasno vključiti strokovnjake, na primer statika, ki mu bodo z nasvetom pomagali pri razrešitvi tega ali onega problema, ki se pogosto tudi nepričakovano pokaže pri zdravljenju in preoblikovanju starega. Posebno vztrajnost pa bo od lastnika zahtevala izbira izvajalcev. Strokovnjakov, ki obvladajo s prenovo povezana znanja, je namreč glede na povpraševanja premalo! Malo je zidarjev, ki mešajo malto za zidanje z apnom in ometavajo hiše z apnenimi ometi! V Sloveniji so redki primeri, ko lastniki tudi sami fizično izpeljejo vsa prenovitvena dela. V Škocjanu pri Divači je odlično prenovljena Stara Kaplanja, vzor takšnega dela.
Kako bi lahko občine ali država spodbudili predvsem lokalne prebivalce k obnovi nepremičnin (na podeželju)?
Udejanjanje aktov, ki jih s ciljem kakovostnega urejanja prostora sprejme država in občine, je zagotovo pomembno in zahtevno delo, ki pri nas še ni zaživelo. Izjemno pomembno ozaveščanje in izobraževanje prebivalcev je šibko. Poglejmo medije, ki bi lahko na tem področju naredili veliko. Analiza prispevkov kaže, da njihova vsebina v večini primerov sledi modi in trenutnim globalnim trendom. Redko v njih zasledimo opozorila in nauke o upoštevanje okolju prijaznega razvoja, o upoštevanju meril in vrednot podedovanih, izvirnih in identitetnih urbanističnih in arhitekturnih vzorcev. Za prebivalce bi odločilno vlogo odigrale tudi izobraževalne delavnice, z vzorčnimi izvedbami in seveda finančne stimulacije, s katerimi bi lahko država usmerjala pot kakovostnega prostorskega razvoja.
V preteklosti ste opominjali na premalo konservatorsko – restavratorskega pristopa, kako je s tem zdaj?
Situacija se ni bistveno spremenila. Še vedno pri prenovah in obnovah premalo popravljamo, krpamo, recikliramo, … Vse preveč hitro zavržemo, mnogokrat tudi po navodilih arhitektov, ki z neverjetno lahkoto in brez odgovornosti do naše stavbne kulture v naš prostor prenašajo tuje vzore, tudi vzore modnih in razvpitih prenov. Pogosto od stare hiše ostane le še fasadni ovoj. Sama se sprašujem, ali lahko v takih primerih sploh še govorimo še o prenovi, o obnovi zagotovo ne!
So Istrani v tem oziru dovolj osveščeni?
Istrani, stalni prebivalci? Ne, niso. Vse kakovostne prenove, ki bi jih lahko postavili na ogled, so izpeljali ozaveščeni posamezniki, ki so se v Istro vrnili kot dediči stare stavbe ali pa so staro hišo kupili z namenom, da jo prenovijo oziroma obnovijo. Upam, da bodo te stavbe postale vzor in da jim bodo stalni prebivalci sledili. Zaenkrat ne kaže tako!
Katere primere dobre prakse ohranjanja kulturne dediščine v Istri bi izpostavili?
Name je zagotovo največji vtis naredila prenova obrambnega stolpa v naselju Glem nad Koprom, ki je bila z vpeto sanacijo obstoječega in dodajanjem novega izpeljana v soglasju Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Stolp je bil namreč delno porušen, tak, da je bila rekonstrukcija njegove višine in štirikapne strehe izpeljana na osnovi pisnih virov. Delo je izpeljano tako, da je razlika med novim in starim kot pričevalnost časa, ko je stolp nastal in časa, ko je prenovljen zaživel z novo bivalno funkcijo, vidna. Tekstura obstoječih, saniranih kamnitih zidov z vidno patino in odličnostjo kamnite gradnje iz gotskega in renesančnega obdobja ter gladka tekstura ometanih in rumeno-rjavo obarvanih novih delov stavbnega ovoja, sta združeni v celoto in skupaj ustvarjata vidno posebnost in privlačnost fasadnih ploskev prenovljenega objekta. Časovno prehajanje je izkoriščeno v prid izvirnega likovnega jezika, s katerim je na svojevrsten način ohranjena tudi identitetna arhitekturna tipologija stolpa.
Poleg razlik v tekstur na zgodovino objekta v stavbnem ovoju vidno kažejo tudi fasadne odprtine. Vse okenske odprtine so izpeljane v novih delih stavbnega ovoja, medtem ko v saniranih delih kamnitih zidov praktično ni odprtin oziroma so ohranjene le izvorne strelne oziroma opazovalne line. Zanimivo je, da je predrtje stavbnega ovoja, ki temelji na varstvu vidne razpoznavnosti zgodovinskega spomina, premišljeno tudi z vidika izkoriščanja naravnih virov za vzpostavitev kar najbolj ugodne klime v bivalnih prostorih. V nesporno oblikovalsko odličnost stavbnega ovoja pa nikakor ne moremo vpeti izbire plastičnega gradiva za stavbno pohištvo, ki je oporečno tudi z vidika trajnostne prenove.
Kakšen je vaš pogled na soline in tamkajšnjo dediščino? Na Fontaniggeah denimo solinarske hiše propadajo …
Zagotovo je najtežje vzdrževati pri življenju stavbe, ki so povezane s preživetim vzorcem dela. Solinarjev, ki so oblikovali soline in postavili stavbe v sozvočju s potrebami svojega dela, ni več. Mislim, da povezano s solinarsko dediščino še ni povsem jasno, kaj hočemo. Kaj je dopustno in kaj ne, kateri posegi so nujni in kateri niso. Ročno pridobivanje izpodriva polindustrijsko in industrijsko. Več soli in manj lepote! Zagotovo pa je vsak propad z rušitvijo izguba, ki je ni moč nadomestiti. Priča zgodovine so tudi ruševine, le zaščititi jih je treba!
Kako se dejstvo, da je bila suhozidna gradnja vpisana v register nesnovne dediščine Unesca (lahko), odraža v praksi?
Vpis v Uneskov register nesnovne kulturne dediščine je kazalec pomena ohranjanja starodobne veščine in seveda zidov iz neobdelanega kamna, ki so ga predniki odstranili pri čiščenju in pripravi zemljin za kmetijsko rabo. V primorskih kulturnih krajinah so kamniti zidovi, zgrajeni na suh brez veziva, pomembni nosilci identitetne. Vpis je vsekakor pomembna spodbuda za ohranitev ne samo izvirnega, ampak tudi funkcionalnega krajinskega elementa, ki pa ga bo moč izpeljati le s prenosom znanj na mlade.
Kje so bili po vašem mnenju največkrat neuspešni (ko gre za obnovo, ohranjanje kulturne dediščine)? Kakšne napake so bile storjene?
V razvojnem urejanju naselij bi na vrh lestvice napak postavila porušitev stare hiše in postavitev nove hiše in to, če se le da na novi lokaciji, izven obstoječega starega jedra. Bežna analiza prenov pa zrcali pomanjkljiva znanja lastnikov, načrtovalcev in izvajalcev. Na prvem mestu je uporaba novih gradiv, ki so nekompatibilna s starimi. Kamnit zid ne mara cementa in drugih sodobnih veziv. Tudi zamenjave lesenih stopnih in strešnih konstrukcij z železobetonskimi ploščami, izpeljanih z izgovorom statične utrditve, so redko upravičene. Nasprotno, nenatančna in nestrokovna vgradnja betonskih elementov v obstoječo konstrukcijo se lahko v bodočnosti, posebej pri zemeljskih premikih, usodno maščuje s porušitvijo.
Tudi odstiranje ometanih kamnitih zidov, ki je v našem času zelo modno, je z vidika funkcije ometa napačno. Omet ščiti kamen pred zunanjimi vplivi in če je le bil denar pri hiši, so stavbo ometali. V hotenju pokazati, da je hiša iz kamna, pa nekateri pustijo v ometu različno velike in oblikovane kvadratne, elipsaste in drugače oblikovane lise, ki so smešne in z likovnega vidika nedopustne.
Lastnike starih hiš je pogosto težko prepričati, da bodo pri popravljanju in obnavljanju ohranili stara lesna okna in polknice, oziroma da jih bodo nadomestili z replikami v lesu.Sodobna proizvodnja plastičnega in kovinskega stavbnega pohištva je močna, prodaja pa je vsiljiva in do starih hiš nevljudna. Pri vprašanju zgoraj, kako bi država ali občina lahko vplivali na izboljšanje stanja, namig – subvencioniranje lesenega stavbnega pohištva za uporabnike starih hiš.
Še bi lahko naštevali, pa naj bo to zadnje: prizidki, nadzidki, zunanje stopnice, terase, garaže, … množica novega, ki je oblikovana nedomišljeno in je s staro stavbo ali njenim delom popolnoma neusklajena. Harmonija, temelj lepega je tako porušena in vtis celote je neprijeten in grd.
Aktualna tematika v Istri je protipoplavna zaščita Pirana, pri čemer mnogi opozarjajo na nevarnost skazitve starega mestnega jedra. Kakšna je po vašem mnenju rešitev za to obmorsko mesto?
Rešitev? Postavili ste mi pretežko vprašanje, z idejno zamislijo projekta zaščite proti poplavam nisem seznanjena. Glede na poročila v medijih, se mi poraja vprašanje ali je načrtovana zaščita res nujno potrebna in ali je edina možna. Zagotovo pa izjemne, enkratne, dragocene vidne podobe Pirana nikakor ne bi žrtvovala! V danem primeru velja slovenski pregovor trikrat premisliti in enkrat storiti! Po toči zvoniti je prepozno!
