Ob tem sem s posebno odgovornostjo prevzel seminar študentom zadnjega letnika medicinske fakultete v Mariboru. Preprosto moral sem se odzvati povabilu kolegice, ki je v izobraževalni program uspela umestiti predmet na dokazih podprte medicine z zdravstveno ekonomiko, varnostjo bolnika in kakovostjo v medicini in klinični praksi. Slednji temi sta seveda pripadli meni.
Kot državni sekretar sem postavljal temelje druge medicinske fakultete v Sloveniji, kot minister čestital prvim diplomantom in tretjič, kot strokovnjak predavam skorajšnjim kolegom o uspešnem in učinkovitem zagotavljanju zdravstvene oskrbe usmerjene na rezultat obravnave pacienta. Obe skupini sta izjemno močni, proaktivni, vprašanje se vrstijo, so izjemno vedoželjni, razširimo pogovor na celoten zdravstveni sistem. Razprava je dolga, živahna, zmanjka časa za seminarske primere, a zadovoljstvo na obeh straneh preseže le delno neizpolnjen načrt. A vseeno, pred samim zaključkom hitro povprašam o ciljih in željah bodočega specialističnega dela. O področju družinske in urgentne medicine, travmatologije v vsaki skupini razmišlja po kakšen posameznik. Za najbolj pereča področja v zdravstvenem sistemu v zadnjem letniku študija ni pravega zanimanja! Zakaj je ugasnila prvobitna želja po medicini prvega stika s pacientom, razreševanjem zdravstvenih težav od samega začetka nastanka? Kje smo zgrešili? Ali je družbeni pritisk k uravnilovki, dnevnem kritiziranju in siljenju v materializem zamajal zdravništvo vse do študentskih klopi. Poskušal sem jih hrabriti, da so se odločili za enega najbolj plemenitih in lepih poklicev, a navedli so znana dejstva o začetni plači, izjemnem zaostanku za svojimi vrstniki ob doseženi stopnji karierne samostojnosti, vztrajnim ponudbam iz tujine … Morda jim je bilo vse to znano ob začetku študija, a so bili takrat idealisti. Danes so tu, pred vstopom v opravljanje zdravniške službe. Razidemo se, povratne informacije posameznikov preko elektronskih medijev so zelo pozitivne. Torej sem vseeno naredil spet nekaj dobrega. Spreminjajoči sistem družbenih vrednot ima neposredne posledice na ključne družbene podsisteme, zdravstvo pri tem ne more biti imuno, zato je potreben preobrat v skupno podporo zdravstvenemu in socialnemu sistemu, da bodo lahko posamezniki in organizacije delovale v svojem poslanstvu zagotavljanja rasti naše blaginje. Preobrat na celotni poti, od vrtcev pa vse do fakultet, s promocijo solidarnosti, enakopravnosti in pravičnosti. Začnemo lahko s postavitvijo temeljnega kamna tretje medicinske fakultete pri nas, na Obali, ob kateri bodo naše bolnišnice prerasle v klinični center, primarna raven pa zaživela v popolnem sožitju s socialnim sistemom. V nasprotnem bo krilatica med zdravniki postala kruta resničnost: »Kdo bo pa nas zdravil?«
