Ko smo se (najina generacija) odločali za novinarstvo, smo se še lahko odločali tudi na podlagi romantičnih predstav o novinarstvu, o veljavnosti in spoštljivosti poklica, poleg občutka, da znamo pisati, da nas zanima, kaj in kako se dogaja okoli nas in da to želimo povedati tudi drugim. Kaj je še prepričalo vas?
Res, zanimalo me je vse, kar se je dogajalo okoli mene, po svetu sem hodila z radovednimi in kritičnimi očmi. Nisem se pa že kot otrok ali mladostnica odločila za to, da bom novinarka. Res je, da sem dobro pisala, vse profesorice slovenščine so bile zadovoljne z mano, ampak z mano je bil zadovoljen tudi profesor kemije. Nihala sem med novinarstvom in kemijo, ko pa sem naredila sprejemne izpite na (takrat) FSPN, je bilo jasno, kaj bom. Pri sebi sem opazila, zdaj pa to opažam tudi pri mladih, da ne veš, kakšen je v resnici kateri koli poklic, ko se v srednji šoli odločaš zanj, niti avtoličarstvo. Greš na neko romantično pot, kot sem si jaz predstavljala novinarstvo. Takrat so bili v novinarstvu Jurij Gustinčič, Tone Hočevar, Andrej Novak. Ko sem se s trolo vozila iz centra na fakulteto, sem vedno z nekakšnim strahospoštovanjem gledala na Delovo stolpnico. Zdelo se mi je nedosegljivo postati novinarka takega formata, kot so bili oni. Ne tako kot zdaj, ko pride mladež v medij in je kar takoj glavna, že drugi dan se v kakem intervjuju že razglaša za velikega poznavalca dela in odnosov na RTV. Mi smo še tista generacija novinarjev, ki smo se res gradili iz nič in bili spoštljivi.
Najprej na tržnico, potem pa dalje?!
Ja, in se čez leta vrnila na tržnico za prispevek o tistih, ki kupujejo sadje in zelenjavo v Trstu in jo prodajajo kot domače, dobila novinarsko nagrado Društva novinarjev in krog se je sklenil.
Rasli smo s trganjem Tanjugovih novic na teleksu, vremenskih poročil in terenskega drila. Drila in še enkrat drila. In z mentorjem, ki ti je črtal, črtal in črtal tekst in bolj je črtal, bolj si kje na skrivaj jokal. In bolj si bil nesrečen in se spraševal, ali si se sploh prav odločil. Brcnili so te na pravo pot, ki gre položno, ne tako kot raketa, ki vzleta navpično. Moral si se kaliti. Danes gledam to novodospelo ekipo novinarjev, ki je, s svetlimi izjemami, ena sama površnost, ena sama samovšečnost. Ni pomembno, ali kaj znam, pomembno je, da pridem na voditeljsko ali uredniško mesto. To je ta bolestna, nekritična zdaj takoj! ambicioznost. Jaz si po desetletjih dela na TV ne upam stopiti na kakšen višji (odgovorno) uredniški položaj (saj urednica sem), odgovorno uredništvo ali da bi se prijavljala na kakšna direktorska medijska mesta. Mogoče bi bila dobra odgovorna urednica, ampak v to ne verjamem, ker sem dovolj samokritična in se ne prijavljam. Priznam, da se mi tudi ne da. So pa nekateri, ki to počnejo z lahkoto. Poglejte samo aktualno informativno RTV sceno in kaj sta naredili neznanje, nekompetenca in nesposobnost.
Ali ste začeli na TV ?
Prakso sem opravljala na Primorskih novicah, ki so jih ravno danes izselili iz stavbe v ulici, kjer smo pol stoletja in več domovali in prerasli v skupnost Radio, TV in Primorske novice. Preselili so jih v industrijsko cono. Kako pomenljivo. Živi in fizični dokaz pojmovanja in propadanja medijev. V očeh lastnikov kapitala so industrija. Potem pa sem šla na avdicijo na TV leta 1994 in bila izbrana. Takrat se drugače ni dalo priti na RTV, danes lahko pride vsak, od koderkoli. Je pomembno, če kaj ve o televizijskem poročanju? Niti ne! In tak je lahko postavljen na najvišja uredniška mesta.
Odnos do novinarstva in način, kako postati novinar čimprej, je tudi dolg času. Vse se mora zgoditi hitro, hitreje, čimprej, nič čakati, zavihtimo se na najvišje položaje …
Zdaj si instant. Zelo površno in hitro se mora zgoditi, tako kot letijo tudi informacije. A so je kakšne poglobljene informacije? Sama površina. Pogosto nepreverjena, zavajajoča, manipulantska, lažniva.
Na račun tega, da si prvi, ki jih objaviš. Pa kaj potem, če niso resnične!
Ne samo to, popolnoma zgrešeno je, da mora biti v večernih osrednjih informativnih oddajah televizij objavljeno nekaj, kar sem prebrala že zjutraj na spletu in potem brala čez ves dan. Razumela bi, če bi bila informacija nadgrajena, poglobljena, nekaj kar lahko narediš v 12 urah. Da narediš »copy paste« informacije, ki si jo komentirano prebral že povsod in ji dodaš dve izjavi, to res ni novinarstvo. To hlastanje po tem, da imamo vse, kar imajo drugi, vse, vsi, to res nima smisla. Zdi se mi ponižujoče do gledalcev. Nas so na fakulteti učili, da smo mi tisti, ki delamo agendo, da mi soustvarjamo informacijo, o kateri se bo tisti dan govorilo. In to so lastne zgodbe. raziskovalne, poglobljene. Aktualne, relevantne … Zdaj pa slepo sledimo dnevnim dogodkom. Poglejte čez dan portale, vsi imajo iste naslovnice, iste teme. Ena taka prekomernost treh, štirih stvari na dan.
Obenem pa spletne platforme same generirajo, katera informacija in katera novica bo brana. V hipu, ko jo dajo med najbolj brane, pa četudi ima samo pet bralcev, jo bodo bralci pograbili. Če je nekaj najbolj brano ali klikano, potem pa že mora biti nekaj …
Se strinjam, sami ustvarjamo to histerijo.
Kdaj se je pravzaprav začel zaton resnega novinarstva? Ni bila vzrok samo privatizacija.
Mislim, da je veliko naredil splet. In to, da je že vsak od nas lahko “novinar.” Tale gospod pri sosednji mizi (ki pogleduje k nama, op.a.), bi naju lahko poslikal, razširil informacijo, ki bo postala viralna. Še bolj, z veseljem bi to naredil, če bi tukaj sedel na primer Jan Plestenjak s kakšno žensko, ki je še nismo videli v njegovi družbi. Danes si ljudje mislijo, da novinarjev ne potrebujemo, ker je to lahko vsak od nas. Slikamo dogodek ali še raje, ga predvajamo v živo na facebooku ali instagramu. Pustimo to, ali so te informacije resnične, kaj je kontekst, kdo jih je lansiral, javnost jih povečini nekritično kupi. Čas kovida je bil najboljši pokazatelj tega, kaj ljudje kupijo. Mi smo v razlage vključevali najrazličnejše strokovnjake, ponujali verodostojne informacije, ampak ne, ljudje so kupovali dezinformacije, ki so se širile kot požar in pred stavbo na Kolodvorski dobili protestnike s transparenti o tem, kako zavajamo.
No, v zvezi s cepivi je še vedno kar nekaj težav. Informiranje o cepivih je bilo od vsega začetka problematično, ker so nam najprej obljubljali, da s cepivi dosežemo imunost, tako kot smo navajeni iz časov črnih koz, oslovskega kašlja, noric itd. Potem so se popravili, da cepiva, ne pri vseh, preprečijo hujši potek kovida, potem so bila ena cepiva boljša od drugih, a so z njimi vseeno cepili, zdaj priporočajo še četrti odmerek. Nič pa ne vemo o tem, ali so se ta cepiva izboljšala, so bolje testirana, imajo manjše stranske učinke kot tista prva. Če malo poznate fermacevtsko industrijo, o tem je bila napisana izvrstna knjiga Resnica o fermacevtskih podjetjih, avtorice Marcie Agnell, ki je bila dolgoletna urednica najbolj ugledne medicinske revije New England Journal of medicine, potem vam je jasno, da jih žene predvsem čimvečji dobiček. In dobiček pri cepivih za kovid je bil ogromen. Države so bile prisiljene kupovati zaloge cepiv, ki jih zaradi poteka roka mečejo stran. Se bo našel kdo, ki bo zavpil, cesar je gol?
Kovid je bil element presenečenja, dobil nas je povsem nepripravljene. Države so se trudile, tu moramo biti pošteni. Gledajoč kolone krst, smo hlepeli po rešilnem cepivu in tu je farmacevtska industrija seveda prepoznala svoj trenutek. Nisem pristaš teorij zarote, mislim, da so nas cepiva rešila, kdo si je tu napolnil žepe, je pa itak jasno. Zagotovo je bilo sprejetih ogromno napačnih potez na vseh ravneh, ampak niso vse za kriminalizirati. Tiste, ki jih je bilo za problematizirati, smo jih. Vreščali smo, a se ni nič zgodilo.
Molk se izkaže zanje za najboljši odgovor in tema izzveni.
Mediji se naveličajo, gredo na drugo temo. Ali pa so kakšni pritiski od zadaj, nekdo pokliče lastnika, govorimo o lastniških medijih, ali pa urednika pri nas in se o tem ne piše, se ne sme pisati.
Lahko navedete kakšen primer?
Imate čas naslednjih 48 ur (smeh)?
Za nazaj se velikokrat spomnimo kakšnih dogodkov, za katere se kasneje zavemo, da so napovedovali kasnejše dogajanje. Je bil kakšen tak, ki je napovedoval, kaj bo z nacionalko zadnje pol leta?
Politika je vedno poskušala vplivati na RTV. Pritiski so bili vedno, odkar sem na TVS, skoraj 30 let, najhujši pa v času zadnje vlade Janeza Janše. Še nikoli videno kaj takega, ker so zdaj brutalno odkriti. Ničesar ne skrivajo. Ker jim ni treba. Vseeno so pred leti na uredniških mestih bolj ali manj dolgo ostali kompetentni ljudje z znanjem, vizijo, usposobljenostjo, sposobnostjo. Zdaj pa smo padli na nivo TV Diletant, z informativnimi oddajami brez repa in glave, v katerih prevladujejo politkantstvo, manipulacije, lažne informacije, površnost. In trivialnost, cenenost. Zadnjič slučajno med klikanjem naletim na oddajo Magnet. O, moj bog, kaj je to? Voditeljica v bleščicah, napol razgaljena, kot da vodi polnočni kabaret. Namesto videza novinark smo ustvarili videz starlet. In teme?! Je Kim Kardashian vstala z levo ali desno nogo, katera zvezdnica si je na sveže vbrizgala botoks, pa najbolj seksi Zemljan. To je nacionalna televizija?! Je to moja televizija? Z uredniki, ki zjutraj ne vedo, kako se lotiti dneva.
Nekompetenca pomeni tudi to, da si ne upaš reči ne, ko kdo zahteva od tebe, kako obravnavati določeno temo.
Tudi stara garda je bila predolgo tiho in to dopuščala. In smo na tem, da obupamo, ko ugotavljamo, da vodstvo in “naši” uredniki tečejo tri kroge pred nami. Ker delajo samo to – politizirajo. Ukvarjajo se samo s postopki, pravnimi mnenji, kako se čim dlje obdržati na položaju in čim bolje služiti svojim gospodarjem. Ne ukvarjajo se s programom. Ni jim mar za program, oddaje, vsebino, kompetentne, verodostojne, sposobne novinarje, ki so zdaj nekje v bunkerju, ti pa moraš delati program in je dan prekratek, da bi se ukvarjal še s čim.
To me spominja na prastaro šalo o norcu, ki pobegne iz norišnice. Teče, teče, policaji pa za njim. Norec začne teči okoli vodnjaka in nekdo zavpije, ujeli te bodo. Norec pa nazaj, ne bodo, sem tri kroge pred njimi.
Ja, oni tečejo tri kroge naprej, vse imajo naštudirano. Vse.
Pred leti je bil imenovan programski svet, ki so ga večinoma sestavljali pametni ljudje, intelektualci. Po zelo kratkem obdobju je večina odstopila, preprosto zato, ker so ugotovili, da za delo v svetu, kjer so desničarji, potrebuješ posebno veščino, vedeti moraš vse o postopkih, poznati vse zakone, ker jih sicer oni poznajo bolje od tebe in jih znajo tudi uporabljati, da dosežejo svoje.
Zdi se, da vseeno ne delujejo več kot “en mož” (prosto po svetniku Kmetiču), so pa nekomu očitno zvili roko, da je šel letošnji programsko-produkcijski načrt skozi. Zanimivo bo videti, kako bo s predlagano razrešitvijo generalnega direktorja, o predlogu naj bi glasovali na seji PS v ponedeljek. No, on je prav danes spisal obrazložitev, zakaj se ga ne da razrešiti. Ker je samo še v.d generalnega direktorja, očitki pa letijo na generalnega direktorja. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo za jokati. Vedno znova se sprašujem, če še nismo dosegli dna?
Kako lahko …
Ne poskušajte si karkoli racionalno razlagati, ker je to nemogoče. Tukaj se samo kocka, to kar počnejo, ne gre v naš vrednostni sistem, v naša načela, v nič od tega ne gre, zato smo vedno tako pretreseni nad tem, kako je kaj takega mogoče. To kar se dogaja, se mi zdi vzporedni svet. Ne gre, nič več me ne čudi.
Od tega, da vas nič več ne čudi ...
…do apatije je kratek korak.
Ja, zelo kratek.
Ali je bila stavka na TVS prepozna?
Bila, to vedo vsi.
Koliko prepozna? Eno leto, dve?
Toliko prepozna, da so lahko namestili svoje ljudi, s katerim lahko delajo program. Če bi bila pravočasna, ga ne bi mogli. Zdaj je vseeno, ali stavkamo ali ne, oni nas ne potrebujejo. Sami naredijo program. Čas je bil, dokler niso imeli svoje vojske. Koliko dni bi zdržali, ne vemo. Ker ti ljudje ne znajo delati, mečkajo eno vest ves dan ali pa prispevek dva dni, ki ni na koncu ničemur podoben. To so taki prispevki, kakršne nismo delali niti v prvem letniku fakultete. Ampak zdaj so si naredili ekipo pravovernih urednikov, voditeljev, kvazi novinarjev in jim ni mar, kakšen je program.
Golica TV?!
Pa malo še Nova TV. Pa Kdo nam laže ali kaj je že tista obskurnost.
Začudeni smo bili nad načinom izvedbe stavke. Zakaj ne popolna zatemnitev?
Po zakonu to ni mogoče.
Potem pač ne zatemnitev, ampak to, kar so včasih že predvajali na TV, Oddih z glasbo ali pa Glasbene razglednice.
Saj smo hoteli narediti tako stavko, z najpomembnejšimi informacijami, pomembnimi za življenje in delo ljudi, kar smo dolžni storiti. Pa je to preprečilo vodstvo, pripeljalo svojo ekipo, direktor televizije pa je dobesedno nagnal novinarje iz osrednjega informativnega deska z besedami ” V pisarne, pa čao!”
Je položaj nekoga, ki ni v Ljubljani na TVS lažji?
Mislite tak, kot je moj? Morda je lažje zaradi oddaljenost, a nevzdržno je za vse enote RTV-ja, razsejane po državi. Čuti se grozljivo ozračje. Tudi ignoriranje je pritisk. Vodstvo našim koprskim urednikom ne dviga slušalk, ne odgovarja na e-pošto, na prošnje po nujnih zaposlitvah, ker smo kadrovsko na tleh, se ne odziva. To vodstvo sovraži zaposlene na RTV. Smilijo se mi ljubljanski kolegi, ker te ljudi srečujejo, morajo sedeti z njimi, delati, sodelovati …
Ali si to predstavljate?
Ne, kolegi mi pravijo, da je nevzdržno, težko hodijo v službo, zlomljeni so od stresa, vse več je dolgotrajnih bolniških odsotnosti. Težko je neprizadeto gledati vse to, kar se je zdaj nagrmadilo v hiši.
S katerim urednikom ste imeli največ težav?
Z nobenim. Očitno sem tako neugodna, da me vsi pustijo pri miru (smeh).
Kaj pomeni to, da so razpisali uredniško mesto dopisništva na Primorskem brez znanja italijanskega jezika?
Ja, to je zelo nenavadno. Mislim, da bo razpis razveljavljen, rok za prijave je potekel, bili sta dve prijavi, ena nepopolna. Morda so hranili mesto za nekoga in ker je bil tak halo, jim je ta namera spodletela. Najprej sem jaz to objavila, potem se je oglasila italijanska skupnost, morda se je kdo ustrašil, ugibam.
In če ne bi vi javno opozorili na to?
Ne vem, morda bi šlo mimo. Vsekakor pa je nenavadno, da znanje italijanskega jezika za tako delovno mesto ne bi bilo potrebno. In nenavadno je tudi to, da se nista takoj odzvala recimo programski svetnik italijanske manjšine in manjšinski poslanec v DZ. Običajno začnejo opozarjati na pomanjkljivost v isti minuti, ko je tak razpis v javni upravi objavljen. Na odborih, na policiji, v javni upravi vreščijo ob takih razpisih, zdaj pa taka tišina. Nenavadno, mar ne?
Ja, je nenavadno.
Bi lahko temu rekli naključje? Pri sedanjem vodstvu ni naključij. Presenetilo bi me, če bi bilo naključje.
Četudi se ti v določenem trenutku zdi naključje, čez določen čas povežeš stvari in vidiš, da je zelo malo dogodkov naključnih.
Moja sreča je spretnost hitrega povezovanja, veliko si zapomnim. Razen v osebnem življenju, me res težko prineseš naokoli. O osebnem raje ne bom govorila, tam sem manj pozorna, manj na okopih, bolj sproščena. In še vedno hočem verjeti, da ljudje niso slabi, da niso pokvarjeni, da so pošteni, čeprav vsak dan službeno vidim ravno obratno.
Je v lokalnem okolju, kjer se vsi poznate, težje delati, kot recimo v Ljubljani? Čeprav tudi Ljubljana ni ravno veliko mesto.
Tukaj slejkoprej naletiš na sošolca, na svojega zdravnika, mesarja, na soseda, zato se veliko novinarjev utopi v tem okolju in delajo pravljičarsko prijazne prispevke, se nočejo zameriti. To slišim tudi v svoji redakciji. Nočem se zameriti, potem pa jutri ne bodo sodelovali z mano itd. S tem nisem obremenjena, izločim se tam, kjer so vpleteni moji sorodniki ali dobri znanci, drugače pa ohranjam kritičnost. To je po moje edina prava smer.
Pa saj je razumljivo, da prijateljujemo z ljudmi, s katerimi smo si podobni, imamo podobne vrednote in načela. Težko jih srečamo v takih spornih zgodbah.
Načeloma ja, če pa delajo barabije, je vseeno, kdo so in kje živijo, lahko tudi v nadstropju pod mano.
Se kot novinarka strinjate, da ima vsaka zgodba dve plati?
Ja, lahko tudi več plati. A ne, ko govorimo o zajamčenih, že pridobljenih človekovih pravicah. Recimo pri pravici do splava, pri pedofiliji, pri človekovih pravicah migrantov, ženski volilni pravici, istospolnih, ranljivih skupinah. Tukaj ni dveh plati, je samo ena – človekova pravica. Težko bom poslušala drugo stran, čeprav jo bom po kodeksu svojega poklica, ne bom pa odmerilka nekomu, ki je proti uveljavljenim človekovim pravicam, enako prostora in isto težo. Ne, na to ne pristajam. Že zagotovljenih ustavnih pravic ne morem in nočem razbijati s svojim delom.
Kaj je pravzaprav vaš novinarski kredo? Ko ste se odločili, da boste novinarka, ste si rekli, tega in tega ne bom počela, ne glede na to, kaj se bo zgodilo oz. kot novinarka bom taka in taka.
Bom pogumna, pokončna, poštena, kredibilna, korektna, čeprav te besede ne maram, ker z njo prepogosto neupravičeno opravičujemo filigransko uravnoteževanje. Nekje uravnoteževanja ne bo, tudi zato ne zagovarjam stališča, da mora novinar narediti nevtralen prispevek. Novinar, na podlagi informacij, ki jih ima, lahko vrednosto sodi, pravzaprav to mora, sicer je to pripovedka, pravljičarstvo. Gremo po eno izjavo in po drugo, vmes damo dva stavka in gremo domov. Iz vseh informacij, ki jih je novinar nabral, lahko potegne zaključek in reče, to je laž, to je narobe. Lahko in mora vrednotiti svoje informacije. Nisem za čisto nevtralen status novinarja. Česa nikoli ne bom počela? Ne bom trkala na vrata družinskih tragedij, mrhovinarstva ne prenesem v novinarstvu, nikoli ne bom plačan novinar niti z enim kapučinom, nikoli ne vzamem nobenih daril, ki jih delijo novinarjem, s katerimi veliko sodelujejo, niti steklenice ali ročke vina, ničesar.
Tudi na smučanje ne greste?
(se nasmeje) Grem smučat, ampak plačam sama. Tega se res držim in nihče mi ne more nič očitati. Nikoli ne bom informacije neobjavila, ker bi me nekdo poklical ali pa bi jo iz istega razloga. Ta klic, ki bi me nagovarjal k temu, da nekaj objavim ali ne, bi razkrinkala. Svoje ime, svojo kariero, kredibilnost si težko zgradiš, zelo lahko in zelo hitro pa jo izgubiš. Mene ne moreš držati v šahu z ničemer, nihče mi ni nič kupil, nihče nič podaril. Vse, kar imam, sem si ustvarila sama s pomočjo družine, staršev. V tem krogu se vrtim in tako vzgajam tudi svoje otroke. Upam, da mi je uspelo.
Kako prihajate do informacij, izbirate teme?
Različno. Ali jih doživim na svoji koži ali mi kdo pošlje anonimno pismo, ki ga moraš potem seveda skrbno preveriti. Vedno moraš premisliti tudi to, v katerem času je prišla informacija. Ali gre za spin, ki je nekomu potreben? To kar hitro prepoznam. Informacije dobim iz raznih srečanj, sklepam iz kakšnega članka, kaj bi bilo treba še preveriti. Skratka, zelo različno. Temo zelenjave iz Trsta sem doživela na svoji koži. Tudi ljudje me pokličejo, sosedje. Ravno danes me je nekdo poklical, mi povedal zgodbo, šlo je za družinski spor, nobena javna ustanova ni naredila napake. Povem, da to ni zgodba, ki bi bila v javnem interesu. Včasih poskušam pomagati, svetujem, kam se je treba obrniti, včasih tudi sama obrnem telefon, sem kot socialna služba. Nikogar ne odslovim, niti zvečer ob desetih ne. Razumem jih, njihov problem je zanje največji na svetu, svetujem, naj se poskušajo dogovoriti, svetujem naj gredo k odvetniku. Je pa res, da so ljudje pogosto funkcionalno nepismeni, žal mi je zanje, nobene pomoči nimajo, sploh starejši, ki so tako ubogi, nemočni. Tajnica na SPIZu se jim ne oglasi, dajo jih na čakanje, naj plešejo s tisto glasbo. Ljudje so tako dezorientirani v tem norem svetu. Pomagam jim, lahko pa si mislite, koliko več dela je to zame. Informacije sicer dobivam od vsepovsod. Potem pa je treba “kopati”, preverjati podatkem dejstva in spet podatke, dejstva …Včasih za kakšno temo potrebuješ tudi mesec dni. Se pa zgodi, da raziskuješ, raziskuješ, recimo dobiš informacijo na tematiko, na katero se ne spoznaš in ko ti pošiljajo odgovore, se ti mirno lahko zlažejo. Zavrtiš tristo telefonov, nihče noče govoriti, drugi se sploh ne oglasijo, potem enostavno odstopiš od zgodbe, ker nisi zaprl kroga. Če mi zmanjka samo milimeter zgodbe, ne bom objavila. Zgodba mora stati in še desetkrat jo bom preverila, ker se pod to zgodbo podpišem. Kopljem in kopljem po podatkih, preverjam informacije, urednik pa stoji za mano in me sprašuje, kdaj bo. Urednikujem dvakrat na teden, pa še eno oddajo imam in poleg tega delam še kot novinarka in teden se hitro obrne.
Zadnji Pulitzerjevi nagrajenci, novinarji Tampa Bay Times, so na seriji člankov Zastrupljeni, o industriji na Floridi, ki zastruplja prebivalce, delali dve leti, preden so objavili prvi članek. V novinarstvu je čas problem, je pa problem tudi organizacija dela. Ne morejo, ne smejo vsi novinarji delati vsega. Tisti, ki so komaj prišli in se še kalijo, pač začnejo pri kratkih vesteh in kratkih enostavnih dnevnih zgodbah, izkušeni novinarji pa delajo velike zgodbe.
In dodatna nepravilnost, da ne rečem krivica je še ta, da ima tisti, ki je prišel včeraj za štiri razrede višjo plačo od preiskovalnega novinarja. Pa ne zna napisati vesti oziroma z ekrana “prodaja” Kardashianovo. To ti pove vse o mediju, v katerem delaš, in ljudeh, ki ga generalno in odgovornouredniško vodijo. Koliko jim je do dobrih, verodostojnih, sposobnih novinarjev in do lastnih zgodb, razkritij.
Ali je problem tv-novinarstva tudi ta, da je hipno. Časopis ostane, tudi na spletu ostane sled. Komu se pa ljubi brskati po tv-arhivu?
Nikomur. Včerajšnja informacija je »dead meat«. Poglobljene informacije in dolgi zapisi so prenaporni. Hitimo dalje, kar naprej se kaj dogaja, mi hlepimo po novem, polnimo možgane z nepomembnostmi. Ima predsednik vlade spremljevalko ali ne, se je Saška Lendero ločila in zakaj, o tem prebiram že ves teden, javnost je pretresena. Jaz nisem. Toliko trivialnosti, ampak to ljudje grabijo. Žalostno.
Kaj je za vas največji lokalni problem? Črne gradnje? Nekompetentni župani?
O županih nekdanjih, zdajšnjih, čim manj, ker je po moje vse problem. Ena taka mrtva destinacija se mi zdi ta naša Istra. Sprehodite se skozi Portorož in Piran, zdaj (ob šestih popoldan, op.a.) ali čez kakšno uro ali v soboto. Niti crknjene mačke ni nikjer. Popolnoma zgrešeni koncepti razvoja, kot da bi jih s fračo streljal. Veličasten hotel Kempinski, spredaj pa burek in kebab, kot da si na Oktoberfestu. Nekompetentni ljudje, mene je groza, kdo je na oblasti, samo ko gledam nabirko svetnikov. In tu so še prostorski apetiti, pa zgrešeni projekti … Kaj naj rečem? Res sem razočarana. Nič se ne morejo dogovoriti, razne civilne iniciative, ki vznikajo kot šparglji po dežju v glavnem gledajo samo za ozke in celo svoje osebne interese, nagajajo oblasti, če naštudirajo kaj uporabnega, jih oblast redko upošteva … zaradi tega stojijo projekti, padejo, izgublja se evropski denar … To je najnižja možna oblika “furanja”oblasti.
A je bilo vedno tako?
V glavnem, ker obstajajo pretežno individualni interesi ali interesi najrazličnejših lobijev (lokalno bi jim rekla male združbice), redko koga pa zanima skupnost. Tudi v turizmu je tako, vsak skrbi za svoj ozki vrtiček, vsak zapre goste v svoje hotele, ki so v rokah tujcev, ki nimajo tukaj niti svojih predstavnikov. Ne morejo se dogovoriti niti o tem, kaj bi z letališčem, ki ga imajo pred nosom. Pri nas pristajajo turisti, namenjeni v Hrvaško Istro.
Sprašujem se, kdo sedi v parlamentu!
To tukaj je lokalna odslikava državne oblasti, na tem nivoju je izbira še manjša in stanje še toliko hujše. Z redkimi svetlimi izjemami.
Bila sem kar na nekaj predvolilnih pogovorih Nad obalo se jasni. Pogrešala sem vizijo razvoja, napovedi konkretnih sprememb.
Tudi vizije razvoja turizma nimamo, pa upravljanja s prostorom. Črnograditelji se smejejo, črne gradnje pa rastejo kot gobe po dežju. Nihče ne spoštuje ničesar več. Ničesar. Potem pa imaš nekaj posameznikov, entuziastov, ki se srčno trudijo, a jih posamezniki in lobiji pokopljejo. Ena vaška barabinska korupcija. Politični in kapitalski »dilerčki«.
Na sprehodih se ne morem načuditi, kako je zasmetena istrska obala. Kjerkoli je mogoče, ljudje odlagajo odrabljene poljedeljske in kuhinjske stroje, kopalne kadi, pločevino itd.
Dober dan, dobrodošli v Istri. Z obeh strani meje (ki je zdaj sicer ni več). Na Gorenjskem s škarjicami za nohte režejo travo okoli hiše, pa po Istri poglej, kaj je okoli hiš. Pa ne govorim o elitnih, Beverly Hills predelih. Za to je kriv krajinski DNK. Istra je bila revna, nobene rodovitne zemlje, ničesar niso zavrgli, morda pa čez sedem let prav pride. Še zdaj je zakoreninjeno tako prepričanje in nespoštovanja narave. Odvržejo vse, kamor pač pride. V vsakem grmu je kaj.
V središču vašege novinarskega zanimanja in dela je majhen človek.
Nekdo, ki nima vpliva, nima moči, je tarča, ki si ga sistem lahko podaja sem in tja. Za koga pa delamo in bomo delali? Za javnost in vesela sem, ko uspem kaj premakniti, da sem glas nekoga, da sem glas marginalnih, marginaliziranih skupin, da se borim za pravičnost.
Katera zgodba je bila za vas najbolj pomembna?
Zadovoljna sem že takrat, ko pred šolo postavijo ležeče policaje, ker je tam nekdo zbil deklico, osnovnošolko, ker je vozil prehitro. Pred leti se je to zgodilo. Zadovoljna sem, če spremenijo zakon zaradi mojega poročanja. Zadovoljna sem, da kupci niso več opeharjeni na tržnici, ker so drago kupovali zelenjavo, misleč, da je iz sosedstva, pa je bila iz Alžirije. To so moje, tvoje zgodbe, vseh nas.
Vaši osebni boji so z Borisom Popovičem, Janezom Janšo, Aleksandro Pivec. Zaradi njih ali skupaj z njimi ste bili na rednih sodiščih in na častnem razsodišču DNS. Janša je zaradi razžalitve (novinarki TVS, Evgenijo Carl in Mojco Pešek Šetinc je na tviterju ozmerjal s prostitutkama) kaznovan s tremi meseci pogojno na dve leti, čaka ga še konec odškodninske tožbe, ki je še na ustavnem sodišču. Na začetku se ni zdelo tako. Je izgubil tudi zato, ker je izgubil oblast?
Mislim, da ne. Naša argumentacija je bila zelo dobra in nekje morajo biti meje, tudi sodnica je napisala dobro utemeljitev.
Veliko ljudi ob takih primerih zamahne z roko in si reče, da se s tem ne bo ukvarjal naslednjih nekaj let. Vaša je trajala leta. Odkrito, je bilo vredno?
Trmasta sem in če se nečesa lotim, grem do konca, nikoli ne neham na polovici. Ali je bilo vredno? S takimi stvarmi, kot je bil razvpiti tvit, se ne morem sprijazniti, ne morem se sprijazniti, da bi bilo to dopustno. Nekje morajo biti meje, ne moreš hoditi po svetu in govoriti, kar ti pade na pamet, če si politik, še posebej ne. Politiki bi morali biti zgled državljanom. In ker niso, se dogaja to, kar se. To gostilništvo, ki je včasih ostalo za šankom, vsa ta greznica, se je zdaj prenesla na splet. In žal tudi v najvišje vrhove politike. To je izven moje galaksije in s tem se ne morem sprijazniti, da politiki proti novinarju ali komurkoli, še posebej tako lahkim tarčam, kot smo ženske in če hočete novinarke, počnejo, kar hočejo. Pika. Ne moremo in ne smemo živeti v taki družbi. Te bitke niso lahke, pustijo pečat na tvojem zdravju, kondiciji, jemljejo tvoj čas, ni se lahko bojevati.
Tudi koprski župan Popovic je izgubil proti vam.
Tudi on je moral plačati odškodnino, ki sem jo dala v dobrodelne namene. Sporočilo je jasno – da ne moreš posegati v intimo nekoga. To je prostor, v katerem si ti tisti, ki dovoljuješ, kdo vstopa. In te meje so nepremakljive. Če bomo dovoljevali, da se vse to dogaja še naprej in tako stopnjujoče brutalno, si bomo v nekem trenutku želeli, da na Zemljo pade komet, ker to ne bo več civiliziran svet. Kaj je pa potem? Nisi mi všeč, ni mi všeč, kar počneš in te počim? Odstranim. Od nosilcev politične in drugih centrov moči pričakujemo, da bodo delovali na nekem nivoju, profesionalnem, etičnem, moralnem, v skladu z vrednotami. Če lahko nekdo v tvitu žaljivo pobruha drugega, to ni več svoboda govora. Sem prva zagovornica svobode govora, a nekje je meja. Ti s svojo svobodo uničuješ mojo svobodo, osebno in profesionalno integriteto. Borim se proti temu in se vedno bom.
