Prav zato me še danes preseneča moja mladostniška potrtost in neopisljiva groza, ki sta me ob tem objeli in nista popustili, dokler se nisem z jokom utrudila in se pomirila. Njegov samosežig, skupaj z grozljivim trpljenjem, je bila prva tragična smrt v mojem življenju, ki sem jo ozavestila in podoživela. Prav nobena vojna žrtev se po moči bolečine ni mogla primerjati s smrtjo mladega Jana Palacha, ki se je poln življenja in vere v boljši svet polil z bencinom in zažgal. Da bi bilo tudi meni boljše, ki sem živela daleč stran v povsem drugi državi.
Jan Palach je bil moj najstniški junak.
Kasneje sem razumela, da je samosežig zelo pogosto sredstvo protesta v zgodovini, ki mu botrujeta obup in brezizhodnost, ki sta za ljudi hujša od strahotnih bolečin. Krik teh gorečih teles je neposredna obtožba oblasti in politike. Prav tiste, ki je njen ubijalski kredo kdo nam pa kaj more? in ni pripravljena videti ničesar razen sebe. Celo prepričana je, da ji ni treba. Takrat se kot strahoten opomin po cestah prižigajo človeške bakle. Spomnimo se grozljivega posnetka gorečega budističnega meniha v Vietnamu med vietnamsko vojno, ki je s svojim trpljenjem opozarjal na ubijanje civilistov med vojno. Spomnimo se Kurdov in njihovih krivic, spomnimo se gorečih afganistanskih žensk, ki so se s tem borile proti družinskemu nasilju. Kdo nam pa kaj more? Spomnimo se arabskega prodajalca sadja, Tunizijca, ki je s samosežigom dvignil na noge arabski svet, ker so za njim goreli še številni drugi mladi in starejši možje, dokler se njihova jeza ni spremenila v upor proti Kdo nam pa kaj more? oblasti. Prav enako je bilo v Izraelu, kjer se je na ulici zažgal moški zaradi socialnih neenakosti in nepravičnosti, zaradi politike zla – Kdo nam pa kaj more? Seveda je ta ista oblast želela kompromitirati strašljivo smrt, ampak v Izraelu ljudje tega niso dopustili. Šli so na ulice z napisi: Ves narod je Moshe Silman! S svojimi gorečimi telesi so protestirali štirje Bolgari proti vse večji korupciji in revščini – proti svoji Kdo nam pa kaj more? oblasti. V brooklynskem parku se je zažgal ugledni 60-letni ameriški odvetnik v znak protesta proti uničevanju okolja. Pustil je pismo, v katerem izraža upanje, da bo njegova smrt služila kot povod za ukrepanje.
Vsi ti ljudje, moški in ženske, ki so umrli v nečloveških bolečinah, bi hoteli še živeti.
Zaradi njihovih smrti bi morali mi živeti bolje. Sicer so umrli zaman.
