»Ljudje nas imajo radi, ker smo vsa ta leta ostali enostavni fantje iz soseščine, ki res ljubijo glasbo, smo srčno predani temu, kar počnemo in nikoli, res nikoli, zvezdniški. Zvezde so na nebu, mi pa smo z obema nogama vedno trdno na tleh,« svojo pripoved začne Vasko, ki si je skupaj s fanti v teh januarskih dneh nekoliko oddahnil po obilici prazničnih decembrskih nastopov, saj so si jih po dveh letih koronskega premora zaželeli tako na novoletnih zabavah v podjetjih kot na drugih odrih. Januarja si bodo malo spočili, nabrali moči in začrtali pot za leto 2023, v katerem spet obljubljajo veliko novega in dobre zabave.
Iz Bosne, z ljubeznijo
»Jaz prihajam iz prekrasnega rudarskega meta Tuzla v Bosni in Hercegovini. Odrastel sem v središču mesta, kjer je bilo zelo lepo. Ljudje so bili prijazni, vsi smo se poznali med seboj, starejši se družili, otroci pa marsikatero ušpičili. Bilo je nepozabno. Že kot mulček sem ljubil šport in glasbo. Starši so me vpisali k nogometu, kjer sem pridno brcal žogo in nisem zamudil nobenega treninga. Druga strast pa je bila glasba. Kadarkoli sem imel malo prostega časa, sem vzel v roke kitaro in brenkal ter počasi napredoval. Kitara je bila moja najzvestejša spremljevalka. Tudi ko smo šli s klubom na priprave, sem jo vzel s seboj. Medtem ko so moji kolegi v prostem času gledali televizijo, sem jaz vadil,« se spominja Vasko, ki je nogometno kariero nadaljeval na Reki, na Hrvaškem. Tudi na to obdobje ima lepe spomine, saj je prišel na morje, kjer je hitro pognal korenine, spletel nova prijateljstva in užival tako na nogometnem igrišču, kot v glasbenih priložnostih. »Ko sem prišel na Reko, sem imel dvanajst let. Bilo je čarobno! Le kateri otrok ne mara morja?!« se muza Vasko, ki je začel igrati kitaro na plažah v bližini Reke, saj je ugotovil, da imajo to rade dekleta. Opazil ga je prijatelj Sead Gugić in ga povabil v svojo skupino Bolero. Tam si je začel nabirati odrsko kilometrino in si je s svojo ljubeznijo do glasbe, karizmo in spoštljivim odnosom do ljudi hitro nabral oboževalke. Igrali so tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, treba se je bilo namreč znajti, saj je njegovo nogometno pot prekinila vojna.
Občinstvu dajejo svojo dušo
Na srečo mu je ostala glasba. Razpadel je tudi Bolero. Z Rusom sta ustanovila skupino Mambo Kings, pridružil se jima je še Aleš in sprva so igrali bolj latino ritme, od tod tudi ime. Kmalu so ugotovili, da si ljudje želijo predvsem zabave, zato so razširili svoj repertoar. »Želeli so si različne glasbe od rocka, popa, slovenskih, hrvaških in drugih pesmi. Zelo dobro smo se znašli in med nami še zdaj teče dobra energija. Vsi smo dobri glasbeniki, ki na odru damo vse od sebe, na njem ni prostora za pretvarjanje, saj to ljudje opazijo in začutijo. Treba je pustiti svojo dušo, dati vsa svoja čustva. Ko greš na oder, pozabiš nase, na vse svoje probleme. Pred tabo so ljudje, ki takoj začutijo, kaj jim daješ. To je nek način meditacije. Če imaš to rad, potem delaš, tega se ne sme početi brez čustev in le zaradi denarja. Mi tudi po 30 letih še vedno delamo in uživamo. To je naše življenje. Glasba je naše življenje,« pripoveduje Vasko, navdušen, da jih imajo radi ljudje različnih generacij. Vsi poznajo vse pesmi. Tako na koncertih v prvih vrstah stojijo najstniki in na ves glas pojejo uspešnice, na istih koncertih pa so malo bolj zadaj nekaj starejši, Vaskova, Rusova in Aleševa generacija. In vedno vsi uživajo.
Zaljubljen v Istro
»Svoje poti nismo gradili na škandalih. Mi smo skromni fantje, ki živimo za glasbo in se družimo z ljudmi. Čeprav smo prodali veliko albumov in nastopili pred množico, smo skromni in prizemljeni, predani svojemu poklicu. Najlepše je, ko od ljudi dobimo aplavz, ko so zadovoljni, pojejo z nami, se sprostijo in dosežejo vrhunec uživanja. To lahko dosežeš edino z iskrenostjo, osebnimi kvalitetami, predanosti temu, kar počneš. Vsak od nas ima svoje prednosti, smo različne osebnosti, a nam je vso to različnost uspelo spojiti v eno. Tudi zasebno smo veliki prijatelji, ne samo poslovni partnerji. V teh tridesetih letih smo doživeli osebno tudi velike vzpone in padce, a si pomagamo, se poslušamo in podpiramo, pa nekako vsi izpeljemo,« razlaga Vasko, ki se na Obali odlično počuti. Med drugim je živel v Portorožu in Izoli, zdaj pa je že nekaj let v Kopru. »Kjerkoli sem bil, sem vedno poskusil pognati korenine, najti nekaj dobrega in lepega v tem kraju. Moram priznati, da je slovenska obala res krasna. Čuti se tisti mediteranski vpliv, zaradi katerega so ljudje bolj odprti, pozitivni in prijazni, saj se občasno vračam v Tuzlo, kjer imam sorodnike in prijatelje iz mladosti in nogometa, a zelo rad tudi v Koper, kjer sem pognal korenine. Ob teh obiskih opažam, kako na nas vpliva čas. Ko se človek vsak dan gleda v ogledalo, še opazi ne, kako se stara. Ko pa obiščeš sorodnike in prijatelje, pa se ti vsakič zdijo malo starejši. Vsak pa zase misli, da je mlajši,« se smeji Vasko, ki mu je poseben vrelec energije devetletni sin Nikolas. O njem govori v samih presežkih: fantič obožuje nogomet, ki ga redno trenira, ob tem pa še obiskuje glasbeno šolo, pevske in plesne vaje. Hitro navrže, da ga ne bo izrecno silil v to, kar počne sam, pušča mu prosto pot za odločitve. Podprl bo vse, ki jih bo mladenič imel. Hvaležen je, da so tudi njegovi starši znali podpreti njegove sanje, da je lahko počel toliko stvari.
Človek tisočerih talentov
Le redki namreč vedo, da Vasko ne blesti le na glasbenih odrih (no, nogomet je še vedno ostal njegova strast), temveč ima tudi slikarsko žilico. Kadar ima kaj prostega časa, sede za slikarsko platno in ustvarja. V Kopru ima tudi svoj atelje in galerijo, kjer ga boste redno srečali ali pa v sosednjem Azuro baru, kamor prihaja na kavo in kozarček ali dva. »Dneva nočem začeti brez jutranje kavice pri legendarnem Zokiju. Tam se med svojimi ljudmi počutim res domače,« pravi Vasko, ki si želi še veliko ustvarjalnih let na odru, platnu in tudi kakšen gol na nogometnem igrišču.
