Za film JOŽA si nedavno prejel nagrado “Jelena Rajković” Društva hrvaških filmskih režiserjev za najboljšega režiserja do 30 let na 32. dnevih hrvaškega filma. Kakšni so tvoji občutki?
Zelo sem ponosen na to nagrado! Doživel sem jo kot neko spodbudo v duhu ‘Imaš nek smisel za film –kar tako naprej.’
Že kot dijak Gimnazije Koper si prejel nekaj nagrad s svojimi srednješolskimi filmi (Videomanija, Slovenščina ima dolg jezik, MUVIT6X60). Kateri uspehi imajo zate večjo težo: doma ali v tujini?
Slovenščina ima dolg jezik in Videomanija so festivali srednješolskih filmov, MUVIT6X60 je pa filmski maraton, kjer moraš v 60 urah koncipirati in posneti kratki film. Uspehi na omenjenih festivalih so enostavno tako različni od nove nagrade, da jih ne morem primerjati. Počutim se pa enako doma v Kopru ali Ljubljani kot tudi v Zagrebu.
Si letos prvič na Kino Otoku?
Večkrat sem obiskal Kino Otok kot gledalec, ampak to leto sem prvič na festivalu s svojim filmom JOŽA, ki se bo vrtel v programskem sklopu Video na plaži. To me izjemno veseli, ker imam Kino Otok res zelo rad. To je festival z izjemno atmosfero in fenomenalnimi filmi.
Kdaj si odkril ljubezen do filma?
V srednji šoli. Slučajno se nas je zbralo nekaj, ki nas je zanimala poezija. Naša profesorica slovenščine Ines Cergol je to prepozala in nas spodbudila k oživitvi gimnazijskega literarnega glasila Maestral. Pod njenim mentorstvom smo se navdušili nad umetniškim ustvarjanjem v širšem smislu. Skupaj z Makom Tepšićem, Domnom Lušinom in Borom Sitarjem smo začeli naše pesmi pretvarjati v filmske izdelke in tu nekje se je začela moja ljubezen do filma. Poleg tega sem v gimnaziji pisal tudi dramska besedila in igral v predstavah v sklopu gledališkega treninga Gledališča Koper pod vodstvom Katje Pegan, kar mi je znatno obogatilo vrsto načinov pripovedovanja zgodb.
Eno leto si študiral na Westminster Film School v Londonu. Zakaj si se vrnil? Te je London razočaral?
Mene zanima predvsem avtorski film. Na omenjeni šoli pa so imeli pravilo, da lahko režiraš scenarije sošolcev, ne smeš pa svojih. To je bil glavni razlog, da sem se po končanem prvem letniku izpisal.
V filmu JOŽA odpiraš pomembna družbena vprašanja. Film na poseben način izpostavi tudi problematiko seksualnega nadlegovanja. Se ti je zdel velik izziv?
Meni je vedno eden izmed največjih izzivov ustvariti polnokrvni filmski lik z vsemi njegovimi/njenimi napakami in vrlinami, upi in strahovi. Kratki film JOŽA je nastal z intenzivnimi improvizacijami, torej v kolektivnem duhu z igralcema Lauro Anić-Kaliger in Jakovom Zovkom. Cilj je bil čimbolj neizprosno in surovo zagrebsti v resnico dane situacije, tako kot jo vidimo in pustiti, da se družbena relevantnost obravnavane teme razvije sama po sebi.
Kakšne filme imaš rad?
Eden mojih najljubših filmov zadnjih let je Moj jutarnji smeh Marka Đorđevića. Velika inspiracija mi je Nuri Bilge Ceylan, še posebaj s filmom Uzak. Od bolj recentnih del me je popolnoma navdušil Aftersun Charlotte Wells. Nimam pa najljubšega žanra. Enostavno najbolj cenim, ko v filmu začutim neko avtorsko iskrenost, ki nudi unikaten pogled na svet.
Ali se v prihodnosti vidiš spet ob morju?
To poletje snemam svoj diplomski film na Krasu, pa bom nekaj časa spet blizu Kopra.
