Drobni žarki napredka
»Sredi sobotnega sončnega dne nič hudega sluteč mi je med delom v svojem podjetju izpod delovnega stroja, ki kosi travo v desno stran glave priletel košček kovine, in me poškodoval tako hudo, da je sledil transport s helikopterjem na UKC Ljubljana, kjer me je čakala ekipa strokovnjakov, da so mi operirali poškodovano glavo in možgane. Nato je sledila koma, borba za življenje, dolgotrajno zdravljenje v bolnišnici na travmatološkem oddelku , rehabilitacija na URI Soča, ponovno učenje osnovnih korakov in funkcij, soočanje z delno invalidnostjo zaradi paralize levega dela telesa. In nato dolga pot navajanja na spremembe na popolnoma nove okoliščine življenja. Mene in mojo družino popolnoma nepripravljene na novo obdobje življenja,« svojo pripoved začne Alida in dodaja, da ko se v družini zgodi takšna huda nesreča, s poškodbo glave – možganov, si na začetku svojci najbolj želijo, da poškodovana oseba preživi. Nihče pa se običajno ne zaveda in ne pričakuje, kakšne težave vse nastopijo, ko se oseba prebudi iz kome in se začne vračati v življenje. Vsak primer je zgodba zase, posledice so zelo različne. Tako kakor za prizadeto osebo je to hud udarec in sprememba za celotno družino. Nihče ne ve, kaj ga čaka. Izidi so zelo različni. Nekateri si bolje opomorejo, nekateri ostanejo trajno težki invalidi, popolnoma gibalno ovirani in mentalno zelo prizadeti, povsem odvisni od tuje pomoči. Možgani so motor telesa, v njih so vsi centri, ki vodijo gibalne funkcije, v možganih so centri za spomin, um, čutila in čustva. Ne glede na končni izid rehabilitacije je pri hudo prizadetih možganih potek zdravljenja in rehabilitacije dolgotrajen, mučen in naporen..
»Res je tudi, da so posledice poškodb različne in pustijo različne oblike prizadetosti. Za prizadete osebe je različno poskrbljeno v času zdravljenja in same rehabilitacije. Največkrat se zgodi, da je po odpustu iz bolnišnične oskrbe najmanj poskrbljeno za take, ki ostanemo nekje na pol, kot sem bila jaz, ki si fizično dokaj hitro opomoremo, ostanejo pa nam druge posledice, ki navzven niso tako vidne, so pa prisotne in težke. Spominjam se, kako sem iskala koga, ki bi imel podobno izkušnjo in mi bi lahko pomagal, povedal, kako se je on prebijal skozi spremembo in čas, ter težave, s katerimi se je dnevno soočal. Ko so me po dvoinpolmesečni rehabilitaciji v Soči odpustili domov, v domačo oskrbo, sem bila ravno nekje na polovici. Fizično sem bila dokaj samostojna, saj sem skoraj vse funkcije opravljala sama. Samostojno sem že hodila, sicer še s težavo zaradi paralize levega dela telesa, leva roka se je tudi dokaj zadovoljivo odzivala, sama sem lahko opravljala fiziološke potrebe, pri umivanju so mi otroci še morali pomagati, govor se mi je tudi že popravljal. Bilo pa je veliko drugih težav, s katerimi se je bilo treba dnevno spopadati in soočati in jih premagovati. Problem ni bil samo moj, bil je hud udarec tudi za družino in bližnje, saj nihče ni vedel, kaj jih čaka, kakšna sprememba je za tako osebo, da ta Alida, ki so jo nekoč poznali, sploh ni več taka, ampak je čisto druga osebnost, otrok v odraslem telesu. Nihče od mojih najožjih domačih ni bil pripravljen na tako spremembo; stvari se sicer uredijo, ampak treba je veliko potrpljenja in časa, in to veliko časa, kar nekaj let. V nekem obdobju, ko sem bila že doma in sem iskala razne rešitve in možnosti za svoj napredek, sem šla na društvo Vita, takrat so imeli delavnice v Ankaranu. To je društvo, namenjeno ravno osebam po poškodbi glave. Tam so bili poškodovanci z veliko težjimi poškodbami in posledicami, v glavnem na invalidskih vozičkih in s težjimi mentalnimi motnjami. Vendar se nisem dobro počutila, tako da sem kar zbežala, nisem čutila, da spadam v tako sredino, ni se mi zdelo spodbudno okolje zame v tistem trenutku,« pripoveduje Alida, ki je bila dolga leta lastnica in direktorica podjetja, ki se je ukvarjalo z vrtnarstvom in cvetličarstvom. Potem pa je sledila še dolga pot do okrevanja.
Črne misli, obup in nemoč
Alida je bila pred poškodbo zelo aktivna, veliko je hodila v naravo, k jogi, plesnim vajam, smučala, rada plavala. In ko se je po rehabilitaciji v Soči vrnila domov, je bilo to zelo zahtevno. Sprva je mislila, da se bo s svojo trmo, delavnostjo in pogumom hitro vrnila na stara pota. Ko pa ni šlo tako kot si je zamislila, je obupovala. Tako zelo, da se ji ni zdelo več vredno živeti. Pomagali so ji v Idriji, kasneje pa je obiskovala tudi psihiatrično pomoč v Kopru. »Poleg poškodbe same in okrevanja je velika težava tudi sprememba osebnosti, ki je faza skozi katero gremo skoraj vsi prizadeti, agresija, depresije, ne sprejemanje , zanikanje , samomorilne misli, sramu in še veliko čustvenih stanj. Rehabilitacija po hudi poškodbi glave je proces ki zahteva ogromno časa in potrpljenja izid pa je vedno nepredvidljiv ,saj je odvisno od veliko faktorjev. In ker vem, da v tem nisem sama, sem s svojo zgodbo hotela pomagati tudi drugim. Zato sem se lotila pisanja knjige. V njej kronološko opisujem potek mojega zdravljenja – rehabilitacije kot običajno poteka v našem zdravstvenem sistemu in pa kako je, ko si po vrnitvi v domače okolje prepuščen samemu sebi. S knjigo pa sem želela tudi ozavestiti ljudi, saj se o tej problematiki ne govori javno, pa tudi razbijati tabuje in stigme, ki so še vedno prisotne. Ko sem pisala knjigo in sicer se veliko izobražujem in raziskujem na temo možganov. Ugotovila sem, da je knjig na to temo v našem prostoru zelo malo. Ko je prisotna tako velika travma je prizadetim osebam zelo težko govoriti o tem, najraje bi kar pozabili da se jim je zgodilo kaj takega. Dejstvo je tudi , da vsak po taki poškodbi niti ne zmore,«.
»Sprememba življenja po poškodbi sama po sebi in sprememba osebnosti sta običajno tako zelo siloviti in prisotni, da se z njo težko sooča prizadeta oseba in vsa družina. Prizadeti si v svoji spremembi želi biti razumljen od svojih najbližjih, pa tudi od širše okolice, običajno naleti na težave ko se postopoma vrača v delovno okolje, šolo, družbo. V knjigi odkrito opisujem svoje travme, strahove, psihično bolečino, soočanje z depresijo, posledično tudi poskusom samomora, pristanka v psihiatrični ustanovi, soočanjem z novim življenjem , ko sem mogla opustiti svojo dejavnost, svoje podjetje, ki mi je poleg finančne neodvisnosti pomenilo tudi veliko strast in način življenja. Se ponovno osmisliti iskati rešitve in se integrirati v družbo kot samostojna oseba, ki lahko samostojno preživlja, da nisem odvisna od svoje družine in ne od družbe. ( Vedno smo soodvisni tako ali drugače od svoje družine in tudi od družbe). Če eni osebi, če eni družini s svojo izkušnjo vsaj malo pomagam in olajšam na poti, ki jo mora prehoditi po hudi poškodbi glave-možganov, podobne težave imajo tudi osebe po možganski kapi, sem naredila veliko delo. Zato se mi zdi pomembno , da se javno govori tudi o teh zadevah,« je pogumna Alida, ki se je poskušala v staro življenje vrniti kljub, kot pravi sama kopici omejitev in težav. Vseeno ji ni bilo lahko sprejeti dejstva, da so jo razvrstili v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe na delu in ji določili, da nastopi delo direktorja s polovičnim delovnim časom. Nastopila je delo v drugem življenjskem obdobju, v drugačnih okoliščinah. Veselila se je ponovne vrnitve na delo, poleg tega jo je bilo strah, kako bo zmogla opravljati delo, ki se zahteva od odgovorne osebe. Čeprav so se njeni sodelavci zelo trudili, bili predani, vestni in zanesljivi pri svojem delu, se je njena dolgotrajna odsotnost poznala. Delala je, kar je zmogla, tudi na računalniku v svoji pisarni, pomagala sodelavcem z nasveti, po zmožnostih se lotevala tudi raznih lažjih fizičnih del. Bili so dnevi, ko je brez posebnih težav naredila kar nekaj dela, bili so dnevi, ko pa ni mogla skoraj nič pametnega spraviti iz sebe. Zelo pa jo je prizadelo dejstvo, ko je ostala delni invalid in nikoli več ne bo mogla opravljati svojega dela kot ga je pred poškodbo. Podjetje je šlo na koncu v stečaj, Alida pa se je morala privaditi novim okoliščinam in načinu življenja. Nastopilo je obdobje za integracijo v družbo borba za finančno preživetje.
A vseeno zbrala pogum se odprla novim okoliščinam in izzivom, kljub strahu, da nebo zmogla se odločila za nova izobraževanja jih uspešno opravila in se ponovno podala na samostojno poslovno pot. »Veliko stvari sem morala prevrednotiti, marsikatero prepričanje ovreči. Ugotovila sem, da je za radostno življenje v resnici potrebno tako malo. Že sam pogled v nebo, opazovanje spreminjanja oblakov, vonj pokošene trave, vonj ko se sprehajam po mokrem gozdu, pogled v iskrene otroške oči. Veselje, ki ga pokaže kuža, ko se vrnem domov, mačka, ki se mi mota pod nogami in me opazuje pri delu na vrtu, vsaka rastlina, taka kot je v svoji naravni lepoti- čudež narave. Po dolgi poti okrevanja je danes hvaležna za vsak nov dan, za vsako lepo stvar, ki jo doživi. In to svojo neizmerno širino vsega predajam naprej,« je sklenila.
