Seveda je to nebuloza, govori pa se. Ko sem bila otrok, sem poslušala nešteto pravljic, ki si jih je zame izmišljala stara mama. Seveda sva obdelali tudi vse klasične pravljice z junakinjami. Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica pa Janko in Metka, Motovilka, Deklica z vžigalicami, da se mi je dolgo zdelo, da svet v veliki večini naseljujejo in poganjajo ženske s svojimi plemenitimi dejanji, intrigami, zlobo in pogumom. In da je svet, v katerem živim, absolutno svet žensk. Tudi v vrtcu so bile samo vzgojiteljice, v osnovni šoli pa sem prvega učitelja videla šele v višjih letnikih pri telovadbi. V gimnaziji se je to razmerje malce popravilo, imela sem pet profesorjev. Mojo mladostniško samozavest in občutek za pravico so oblikovale ženske, in zastavljena sta bila v duhu socialističnih vrednot, ki so bile vzvišene nad pritlehnim ločevanjem na moške in ženske poklice, sposobnosti, talente, možnosti.
Danes, v zenitu kapitalizma, se po novozelandskem in skandinavskem zgledu »nosijo« ženske tudi v evropskem prostoru, čeprav niso naslednice valkir, bojevnic iz nordijskih sag, niti amazonk brez desnih dojk. Ali so njihove novodobne puščice res vse izstreljene v obrambo pravične porazdelitve družbenega bogastva, solidarnosti, enakih možnosti samo zato, ker so ženske? Ali so izstreljene proti vladavini kapitala, rasizmu, nacionalizmu bolj strateško, ker so ženske? Spol je veliko premalo za opolnomočenega državljana in volilca, spol ne bi smel imeti vloge. Tako kot je nima ustava in je nimajo zakoni. Njihovega branja, razumevanja in interpretiranja ne določa spol, ampak kompetentnost. Želimo si kompetentnih žensk in moških skupaj v politiki! Vse ostalo spada pod pr ali propagando. Čigavo že?
