Uspešna zgodba filma Belo se pere na devetdeset dobiva novo poglavje. Ekipa je v ljubljanskem kinematografskem kompleksu Odiseja prejela tretjo zlato rolo, priznanje, ki ga Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev podeljuje za vsakih 25.000 gledalcev. Film je s tem presegel mejo 75.000 prodanih vstopnic, trenutno pa ga je po podatkih ustvarjalcev videlo že več kot 80.000 gledalcev.
Najbolj gledan film leta 2025 v Sloveniji
Dosežek je še toliko bolj zgovoren, ker gre za najbolj gledan film leta 2025 v Sloveniji, na lestvici desetih najbolj gledanih filmov mu sledijo izključno tuje, večinoma ameriške produkcije. To pomeni, da je domača zgodba prepričala širše občinstvo in presegla pričakovanja tudi v primerjavi z velikimi studijskimi naslovi.
Producent Aleš Pavlin je ob podelitvi poudaril, da je ekipi uspelo nekaj izjemnega – vrniti občinstvo v kinematografe, ne le v Ljubljani, temveč po vsej Sloveniji. Hkrati se je zahvalil gledalcem za zaupanje in odprtost do filma, ki ni lahkoten, temveč čustveno zahteven.
Tradicija zlatih rol in zgodovinski kontekst
Priznanje je ustvarjalcem izročil predstavnik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev Alan Vitezič. Ob tem je generalni direktor družbe Odisejada Ivo Boscarol spomnil, da se je tradicija podeljevanja zlatih rol začela že v času nekdanjega Koloseja – predhodnika današnje Odiseje.
V slovenskem prostoru so z več zlatimi rolami v preteklosti izstopali filmi, kot so Petelinji zajtrk, Gremo mi po svoje, Pr’ Hostar in Kajmak in marmelada. Zdaj se tej družbi s hitrim tempom približuje tudi Belo se pere na devetdeset.
Zgodba, ki ne prosi – ampak da
Kot smo na Obalaplus zapisali v recenziji, je Belo se pere na devetdeset film, ki gledalca za nič ne prosi, a mu vse da. Ne vsiljuje čustev, ne izsiljuje solz, temveč z mirno, skoraj zadržano pripovedjo odpira prostor, da gledalec sam vstopi v zgodbo. Prav v tej tišini, zadržanosti in iskrenosti se skriva njegova moč.
Belo se pere na devetdeset: Film, ki gledalca za nič ne prosi, a mu vse da
Gre za filmsko priredbo romana Bronje Žakelj, osebno izpoved o soočanju z boleznijo, izgubo in iskanjem smisla. Režiser Marko Naberšnik je večkrat poudaril, da mu je bilo pri tem projektu ključno spoštovanje resnične izkušnje avtorice, zato sta scenarij pisala skupaj. Za razliko od njegovih prejšnjih literarnih priredb, kjer je bilo več prostora za avtorsko interpretacijo, je tu sledil resničnim dogodkom in čustvom.
Zaupanje avtorice in moč kolektiva
Naberšnik se je ob prejemu priznanja zahvalil Bronji Žakelj za zaupanje in poudaril, da jih tudi po koncu snemanja povezuje prijateljstvo. Veseli ga, da zgodba v filmski obliki ohranja sporočilo upanja, volje do življenja in notranje moči, ki je zaznamovalo tudi literarno predlogo.
Producent Pavlin pa je dodal, da so še posebej ponosni, ker je občinstvo sprejelo film, ki ni komercialna formula, temveč resna, mestoma pretresljiva drama.
Tiha uspešnica z velikim odmevom
Belo se pere na devetdeset tako postaja primer, da lahko slovenski film – brez spektakla, brez kričavosti – doseže množično občinstvo. Morda prav zato, ker ne ponuja lahkih odgovorov, temveč iskreno zgodbo, v kateri se mnogi prepoznajo.
Tretja zlata rola ni le številka, temveč potrditev, da je film našel pot do ljudi. In glede na tempo obiska v kinih je povsem mogoče, da to še ni njegova zadnja.
