Mladost je prehod in vmesnost, pa tudi odkrivanje svobode in osamosvajanje, drža upanja in odgovornosti. To je čas novih izzivov, iskanje ‘poklica življenja’, varnosti, sreče in prihodnosti. Mladi prevzamejo svoje posebnosti in sposobnosti, opremijo se z izobrazbo in drugimi veščinami, ne manjka tudi prostega časa in zabave. Tedaj se zgodi obrat k sebi in postavljanje temeljnih življenjskih vprašanj, mladost je tudi čas odkrivanja ljubezni. Ljudje se učijo ljubezni duha in telesa, ljubezni, ki se ne zapira in je potrpežljiva. Ta začenja znova in se podarja brez pogojev.
Prihodnost ljudi se v precejšnji meri postavlja prav z ljubeznijo in z osebno rastjo ter samovzgojo. Rast pomeni postopno zbiranje vsega, kar je dobro in obenem ohranjanje družinskih korenin. Mladi niso obremenjeni z zamerami in krivicami, zato morejo povezovati ljudi in skupine, so nekakšen pomirjevalec v družbi. V njih utripa želja po pristnih odnosih in polnem življenju. Janezovo pismo pravi, da so mladi tisti, ki so premagali hudiča. (1 Jn 2, 13-14)
To so tisti mladi, ki se ne pustijo ujeti ideologijam in njihovim delitvam ter nasilju, ki so vztrajni v delu za dobro in ne zbežijo od osebnega boja. Mladost prinaša iskreno prizadevanje, da bi bil svet bolj pristen in človeški. Pred oči mi prihajajo mladosti naših prednikov med obema vojnama, v nasilju globalnih ideologij fašizma in nacizma, v pomanjkanju in revščini ter mnogimi krivicami, mladost v Ukrajini in v Gazi, na drugih bojiščih po svetu.
Mladost, ko smo morali biti vsi enaki, prikrajšani za svobodo mišljenja in ustvarjalno napredovanje. Še bolj grenko se je bilo primerjati z vrstniki na Zahodu. Po umiku tega pritiska lahko mladi razmišljajo svobodno in jim ni treba bežati iz domovine. Brez grenkobe si lahko izberejo vsak poklic in kandirajo za vsako službo. Tudi tujci so sprejeti in se lahko vključijo v družbo. Toda tudi v tej dobi imajo mladi svoje težave in ovire. Potrošniška miselnost in kultura jih ima za svoje žrtve in jim nastavlja mnoge posti, zato mladost ni le lepo telo in prijetna čustva, zabava in razposajenost, je tudi boj za samostojno pot v življenju, za pridobitev znanja in veščin, plavanje proti toku. Trto je treba obrezati in oljko prav tako. Starši se zavedajo, da je težko vzgajati v času blagostanja. Nekatera otroštva so močno ranjena, vendar je treba vztrajati in pomagati mladim, da se okrepijo v dobrih navadah ter življenjski modrosti. Tako ne bodo podlegli različnim vrstam odklopov in mamilom, ne bodo se smilili sami sebim in odstopili od osebnega boja. Pri tem pa ne smemo pozabiti na mladost kot svežino, svobodo in odprtost, ki jo je mogoče ohraniti in razvijati vse življenje in je sad duhovnosti. Omogoča nam, da se ne zapiramo in vidimo dobro stran življenja. Kako lepe so bistre oči med gubami starejših, ki ohranjajo mladost svojega duha?
