V času razkroja vrednot in družbe, ob zatonu civilizacije ugotavljamo, da se tudi vrednota življenja izgublja in ni več nekaj samoumevnega. Za mnoge postaja življenje vprašljivo, zlasti, če se niso naučili boriti, če niso izkusili sprejetosti, ljubezni in smisla.
Ko se obnavlja narava in se odeva v vso svojo lepoto, se mora obnoviti tudi naše življenje, saj pravijo, da spomladi ozeleni vsak štor. Rojeni smo za pomlad in življenje, svobodo ter veselje. Naj bo to tudi klic za vse, ki ždijo v duhovni in človeški krizi, ki se ne morejo rešiti pesimizma in različnih begov v nezavedno, ki jih je strah življenja in odnosov. Ob tej osebni nestabilnosti se podirajo družine, razkraja se gospodarstvo in medsebojno zaupanje. Vse ostaja nekje v zraku, neozdravljeno, brez resničnega krika in solidarnosti.
Kriza je sicer boleča, vendar tudi zdravilna. Nekateri ob vsem tem odpirajo oči, odkrivajo svojo odgovornost za obnovo življenja in se vračajo k osebnemu jedru, k bližnjim in duhovni presežnosti. Težko se je odločiti za pot drugačne misli in skromne uporabe dobrin, za več življenja in upanja. Lepo je biti v skupnosti, kjer se podpirajo, kjer je odprtost za življenje, kjer se starši ne pritožujejo za vsakega, koliko jih stane in koliko časa jim vzame otrok. Podobno velja tudi za odnos do starejših. Vsa področja življenja kličejo po skromnosti in odpravi sebičnosti, od gospodarstva, ekologije, do demografskega stanja.
Življenje je lakmusov papir naših prizadevanj, odnosov, upanj in zdravja. Čeprav ni več samoumevno, ker smo na mnogih segmentih pristali na uživaško sebičnost, kulturo proti življenju, toda življenje je eno in je pomembna vrednota. Podpreti ga moramo z vsemi močmi in možnostmi, z gospodarsko in družbeno podporo ter skrbjo na vseh ravneh. Skrb za življenje bi morala postati prednostna skrb.
Tu se moremo srečati z mnogimi ljudmi dobre volje. Med temi je tudi pesnik Tone Pavček, ki se zavzema za življenje in pravi, naj ne verjamemo tistim, ki pravijo, da je življenje trdo, trpko in težko. Čeprav je tudi tako, bi bilo lahko še huje. Naše je in lahko iz njega naredimo vse, kar je v dobrem mogoče. »Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«
