Čas je, da se kot družba dogovorimo, kakšno obliko UTD bomo uvedli

Krize, ki vsakih nekaj let pretresajo svet, so priložnosti za razmislek. Za razmislek o tem, kaj lahko delamo drugače. So učna ura, na kateri lahko uvidimo vse naše neumno početje in njegove posledice. Klasično učenje na napakah, ki pa je praviloma drago, a ta strošek je v resnici nizek v primerjavi s škodo, ki nastane pri ponavljanju enih in istih napak. Tu pa se pojavijo težave. Zdi se namreč, da se je človeštvo iz lastnih neumnosti naučilo bolj malo. Tako smo finančno krizo leta 2008 reševali s kupi poceni denarja in istimi monetarnimi mehanizmi, ki so to krizo ustvarili. Ekološko krizo rešujemo tako, da vozimo avtomobile na električno energijo, ki pa je povečini pridobljena iz premoga. Nenazadnje želimo vojno v Ukrajini rešiti s pošiljkami vedno večje količine orožja in municije na bojišča. Očitni nesmisli, ki pa so se ponavljali skozi ves zgodovininski tok. Takšno »obvladovanje« kriz je neučinkovito in kratkoročno ter kmalu privede do novih podobnih ali še hujših razmer, zato je potrebno iskati in preverjati alternative in drugačne rešitve, ena od teh je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Predstavljajte si, da bi vsak mesec prejeli na svoj račun sredstva v višini minimalnih življenjskih stroškov. Ti po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz oktobra 2022 znašajo 669,83 evrov. Torej, kaj bi naredili oz. kako bi živeli, če bi imeli vsak mesec brezpogojno zagotovljenih nekaj manj kot 700 evrov? Ne glede na to, ali bi delali ali ne, bi od rojstva do smrti prejemali mesečno rento. Za kakšno urno postavko bi bili pripravljeni delati? Bi se sploh zaposlili ali bi raje delali projektno? Bi več časa posvetili umetnosti? Se izpopolnjevali in osvajali nove veščine? Bi več potovali, prej naredili družino, lažje skrbeli za starejše sorodnike in prijatelje? Kako bi razmišljali, če bi bili osvobojeni skrbi, kako boste mesečno nabrali dovolj denarja za hrano, obleke in topel dom? Bi bili prijaznejši do drugih? Bi več časa namenjali prostovoljstvu? Bi bili pripravljeni več tvegati za odlično poslovno idejo, ki se vam je utrnila pod tušem? Ali bi se samo udobno namestili v naslanjač in do konca svojih dni brezskrbno brali filozofska dela? Si sploh lahko predstavljate, da bi lažje sprejemali odločitve in živeli svobodneje? Morda se bodo ta vprašanja komu zdela nesmiselna, a kot bomo videli v nadaljevanju ideja o zajamčenem dohodku, ki ga država nepogojeno izplačuje svojim prebivalcem, ni nikakršna novost. Da bi lažje razumeli njegovo logiko, se bomo najprej podali na popotovanje skozi čas in spoznali, kako so različni posamezniki in združbe razvijali to močno idejo.

Kaj je univerzalni temeljni dohodek?

V osnovi je univerzalni temeljni dohodek (UTD) nepogojen dohodek, ki ga upravičenec prejema v nekem časovnem intervalu in  zadostuje za pokritje najosnovnejših življenjskih stroškov. Po definiciji sodeč je UTD socialni transfer. V resnici pa je mnogo več kot to. UTD je lahko učinkovito makroekonomsko orodje s pomembnimi učinki na gospodarstvo, družbo in državo. Zaradi svoje prilagodljivosti omogoča vrsto variacij in s tem doseganje različnih ciljev.

Kratek pregled zgodovine UTD

Nekateri vidijo zametke UTD že v antični Grčiji. V Atenah so leta 461 pr. n. št. uvedli misthon oziroma univerzalno (moško) volilno pravico z nekakšnim zadovoljivim plačilom. S tem je bila tudi revnejšemu sloju omogočena politična participacija. A upoštevati moramo, da je bila demokracija v antični Grčiji ekskluzivistična; izključevala je ženske, tujce in sužnje. Zato misthon še z daleč ni bil univerzalen dohodek. Prvi se je z idejo o zajamčenem minimalnem  dohodku začel poigravati humanist Thomas More, ki ga je v svoji humanistično-renesančni uspešnici Utopija videl kot rešitev proti naraščanju števila tatov. Kazen z obešanjem se mu je zdela prestroga, pa tudi neučinkovita, še posebej, če je kraja edini način, da nekdo pride do hrane. Predlagal je, naj se v obliki javne pomoči vsem zagotovi nekaj sredstev za preživetje.  Še konkretnejši obrisi zamisli UTD so se pojavili leta 1796, ko je Thomas Pain objavil Agrarian Justice. Izhajal je iz prepričanja, da je zemlja last vsega človeštva in da morajo lastniki zemljiških površin družbi izplačevati rento. Za vsakega posameznika – revnega ali bogatega – je ob dopolnjenih 21. letih predvideval izplačilo 15 angleških funtov v enkratnem znesku ter  dodatnih 10 angleških funtov na leto za vsakega starejšega od 50 let (Pričakovana življenjska doba v Angliji je bila v tistem obdobju sicer okoli 40 let.) Svojo socialno shemo je pojmoval kot pravico in ne miloščino.

V 19. in 20. stoletjem so argumenti filozofov za uvedbo UTD kar deževali, ker je ljudem odvzeta pravica do lovljenja, nabiralništva in vzgoje živine, je družba dolžna to nadomestiti s streho nad glavo in tremi obroki na dan, pri delitvi družbenega proizvoda naj se vsakemu članu družbe najprej dodeli neki minimum za preživetje, ostanek proizvoda pa naj se razdeli med delo, kapital in podjetništvo, državna dividenda (ena od različic UTD), naj pomaga zvišati kupno moč prebivalstva in s tem omogoči nadaljnji vzpon ekonomije. Razprava v ZDA je šla tako daleč, da so leta 1968 James Tobin, Paul Samuelson (oba tudi prejemnika Nobelove nagrade za ekonomijo), Ken Galbraith in še več kot 1000 drugih priznanih ekonomistov podpisali peticijo v podporo zajamčenemu dohodku in jo predložili kongresu ZDA.

Po stoletjih razprav je UTD postal stvarnost leta 1976. Aljaški guverner J. Hammond je bil zaskrbljen, da bodo dobrobiti od bogastva, ki ga država ustvarja s črpanje nafte, nosile samo trenutne generacije, zato so ustanovili poseben sklad, iz katerega so prebivalcem na podlagi njihovega časa bivanja na Aljaski, letno izplačevali dividendo. Tako je svet dobil prvi pravi UTD, Aljaska pa je postala ena izmed najbolj enakopravnih držav v ZDA. Ideje o UTD so trenutno močne v Kanadi, Novi Zelandiji, Avstraliji, pa tudi na Škotskem in Nizozemskem, poskusni projekti uvedbe UTD so potekali tudi v Indiji, Namibiji, Braziliji, na Finskem, v Švici so o njem odločali na referendumu. Naša zahodna soseda Italija je v boju proti revščini in nezaposlenosti leta 2019 uvedla temeljni dohodek (reddito di cittadinanza).

Z orisom nekaterih zgodovinskih dejstev o zajamčenem dohodku smo dokazali, da ideja nikakor ni nova in da se je nekoč zdela veliko bolj samoumevna kot danes. Že humanisti in razsvetljenci so se ukvarjali z vprašanjem, kako pravičneje razdeliti proizvod, ki izhaja iz narave. Njihovi nasledniki so zajamčeni dohodek videli kot možnost za bolj enakopravno obravnavo dela v primerjavi s kapitalom.

Ste za in proti »brezplačnemu kosilu«?

Začeli bomo s protiargumenti, ki jih na grobo lahko strnemo v vprašanje, kako razumeti, da so do »brezplačnega kosila« (besedna zveza, ki se povezuje s prejemanjem UTD) upravičeni vsi člani družbe, ne da bi pri tem morali izpolniti kakršenkoli pogoj (na primer o zaposlitvi), oziroma ne da bi nujno tudi sami prispevali? Marsikdo ideje, da bi nekdo dobil nekaj za nič, medtem ko si morajo ostali to zaslužiti, enostavno ne bo podprl. Nasprotniki uvedbe UTD prav tako menijo, da bi UTD prebivalstvo spodbudil, da se preda brezdelju in hkrati znižal pripravljenost na proizvajanje ter plačevanje davkov med tistimi, ki se jim bo zdelo za malo, da morajo prejemnike UTD financirati. Nenazadnje se delodajalci bojijo, da bodo delavci ob zajamčenem dohodku sprejeli službo le, če se jim bo zdela dovolj privlačna. Nekatere sindikate pa je strah, da bi zagotovljeni UTD znižal minimalno plačo in omogočal lažje odpuščanje.

Medtem ko se nasprotniki sprašujejo, ali je pravično, da so čisto vsi ljudje upravičeni do državnega transferja, se zagovorniki ukvarjajo s pravičnostjo obstoječega ekonomskega sistema, družbene ureditve in delitve ustvarjenega. Eden ključnih argumentov za uvedbo UTD je skupna lastnina nad naravnimi viri. Ti ustvarjajo vrednost ne glede na prisotnost človeka, zato ni ne logično ne pravično, da si nekateri lastijo monopolno pravico do njihovega upravljanja. Obstoječi sistem socialnega varstva ljudi spodbuja h goljufanju, ko morajo dokazovati, da so upravičeni do določenega transferja, dodatka ali olajšave. Brezpogojni UTD to odpravlja. Izničil bi tudi birokracijo in ponižujoče dokazovanje ljudi, kako revni so. Poleg tega zaposlenim omogoča,  da skrajšajo delovni čas ali celo prenehajo delati in tako poskrbijo za svoje otroke ali starejše sorodnike, tako bi država prihranila pri stroških za bolnišnice in oskrbo starejših, prišlo pa bi tudi do izboljšanja človeškega kapitala naslednje generacije. Posledica krajšega delovnega časa je lahko tudi večja in enakomernejša zaposlenost prebivalstva (Koliko ljudi zboli, ker preveč dela in koliko, ker dela ne najde?). Nekatere posameznike bi UTD spodbudil k večji podjetnosti, saj bo strah pred najhujšim pomanjkanjem in negotovostjo glede eksistenčnih sredstev nižji. Prav tako bi pripomogel k razvoju socialnega podjetništva, saj bi težje zaposljivim skupinam ljudi in prostovoljcem zagotovil materialno osnovo bivanja. Med argumente za uvedbo UTD zagovorniki uvrščajo še izboljšanje položaja žensk v družbi, povečanje avtonomnosti mladih in manjšanje energetske revščine.

Kaj o UTD pravimo Slovenke in Slovenci?

Na področju UTD smo presenetljivo zgovorni. Tudi v mednarodnem merilu. Morda niti ne tako presenetljivo, če podrobneje pogledamo nekatere lastnosti naših družbe in države. Prva je ta, da je Slovenija država ljudi. V začetku  90. so se običajni ljudje – prebivalci takratne Socialistične republike Slovenije – odločili za samostojno pot in z močno voljo ter s pogumom razglasili neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slovenija je torej država njenih prebivalcev, in kot taka, ne bi smela pustiti na cedilu tistih, zaradi katerih volje je nastala. Poleg tega je z leti prišlo do temeljite privatizacije družbeno ustvarjene lastnine, od katere pa državljanke in državljani niso imeli veliko.  To sta pomembna argumenta za razmislek o prerazdelitvi ustvarjenega. Drugi člen Ustave narekuje, da je Slovenija (pravna in) socialna država. Sistem, ki naj bi to zagotavljal, je zapleten, brez natančnih premoženjskih statistik, omogoča kopičenje pravic zaradi hitrega spreminjanja ekonomskega okolja pa postaja tudi neustrezen in neučinkovit. Tudi sistem socialnega varstva je zrel za reformo. Tretja lastnost naše države oziroma družbe je, da smo kljub drugačnemu trendu še vedno zelo egalitarna oz. enakopravna družba. To pomeni, da je pri nas socialna enakost vrednota in da smo Slovenci veliko bolj odprti in dojemljivi za ukrepe, ki jo utrjujejo, in nedojemljivi za ukrepe, ki jo rušijo. Gre za pomembno utež pri politični sprejemljivosti ideje UTD. Četrta lastnost Slovenije je njena majhnost po površini in številu prebivalcev, kar ji omogoča, da deluje hitro, prilagodljivo in učinkovito. S prehodom z dinarja na tolar in kasneje na evro smo to že dokazali, zamenjava treh monetarnih sistemov v relativno kratkem obdobju je potekala gladko, brez večjih šokov in nevšečnosti. Sistemske reforme so v naši državi teoretično precej lažje izvedljive v primerjavi  z nekaterimi večjimi, kompleksnejšimi družbami. Za uvedbo UTD imamo torej tudi primerne ekonomsko – tehnične pogoje: prilagodljivost, vzpostavljene institucionalne okvirje, ekonomsko in politično voljo, ko gre za pomembne spremembe in določitve.

Ni čudno, da smo Slovenke in Slovenci prednjačili pri zbiranju podpisov v vseevropski civilni pobudi, da bi Evropska komisija pripravila predlog uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka za celotno območje EU. Pohvalimo se lahko tudi z odlično pripravljenim, razdelanim in izvedljivim dokumentom z naslovom Predlog UTD v Sloveniji, ki ga je leta 2010 izdal Urad za makroekonomske analize in razvoj Republike Slovenije, pod njim pa je podpisana dr. Valerija Korošec, ki velja za eno večjih strokovnjakov s področja univerzalnega temeljnega dohodka na svetu. Kasneje je dr. Korošec svoj predlog zelo spremenila in bolj kot o državnem, denarnem UTD je začela razmišljati o uvedbi univerzalnih temeljnih dobrin: lokalni UTD, univerzalni otroški dodatek, energetski UTD. Pred lanskimi volitvami je pripravljenost na UTD med slovenskimi strankami preveril časnik Večer. O UTD so tako ali drugače razmišljale vse parlamentarne stranke, ki so kasneje prišle v parlament ali sodelujejo v vladi (tudi stopljeni LMŠ in SAB) razen SDS.

Zdi se, da je argumentov za UTD več kot argumentov proti, a hkrati je z njegovo uvedbo povezanih več vprašanj kot odgovorov. Odgovori na ta vprašanja bodo določili obliko UTD, ki jo želimo imeti. V naslednji števili bomo odgovorili na najpomembnejše med njimi: kdo bo vse to plačal?