V tej konkurenci se znajdeta piranski in izolski turizem (o Kopru tokrat namerno ne pišemo, ker nisem prepričan, ali je in ali sploh želi biti turistično mesto). 200 evrov lahko stane najem apartmaja na noč za dve osebi v Piranu (temu dodajmo še 25 evrov za »prenočitev« avtomobila). Dodajmo še dobre štiri evre za večerni kozarec belega vina in osem evrov za mali gin tonik (čips je treba doplačati). Vsaj za Piran torej velja, da postaja turistični kraj za dobro stoječe goste višjega srednjega razreda. Strategija torej je, da se mora počitnice v Piranu dobro plačati. In verjetno so jih pripravljeni dobro plačati, ker lahko s ponosom povedo svojim znancem po koncu poletja, da so preživeli počitnice v Piranu. Ena taka lepa zgodba. Če bo zdržala in če je resnična.
Poletje bi moralo biti vsaj malo čas lepih zgodb in v tej številki imamo vsaj še dve. Dva naša sodelavca sta izdala knjigo, Bojana Leskovar poučno, lepo berljivo, a tehtno knjigo pogovorov z našim, na žalost pokojnim, dragim prijateljem Gorazdom Mrevljetom (pred dobrim letom tudi glavnim intervjuvancem našega časopisa). V njej piše o psiholoških težavah, s katerimi se srečujemo že vsi in predvsem, kako se z njimi spopasti. Boris Šuligoj pa nam preko zgodb ljudi, ki živijo ob morju in v Istri, do potankosti razkrije značaj tukaj živečih ljudi. Zaključek te zgodbe je že spet zelo lep: trmasti, vztrajni in precej samosvoji.
