Legenda pravi, da so francoski vojaki pod vodstvom Napoleona Bonaparteja 23. marca 1797 zasedli Trst in ob tem na kraškem robu začrtali ter očistili to strateško pot kot oskrbovalno pot za svojo vojsko. Ker je bil Trst v začetku 19. stoletja kratek čas del Ilirskih provinc pod francosko oblastjo, se je med domačini romantično ime trdno obdržalo. Ali je to sploh res? Hm, ne. Pot je leta 1821 načrtoval in začel graditi inženir Giacomo Vicentini (od tod uradno ime). Njen prvotni namen je bil povezati Prosek s Trstom, a ker je bil projekt predrag, so zgradili le del, ki ga poznamo danes. Nedokončana, a prelepa.
OD NAPOLEONOVE LEGENDE DO FURLANKE
Vrnili smo se z mestnim avtobusom, ki praviloma vozi do vseh vasi okoli Trsta, po Furlanki (Strada del Friuli), eni najpomembnejših in najbolj slikovitih zgodovinskih vpadnic v Trst, ki povezuje mestno središče oziroma četrt Gretta s kraškimi naselji, kot sta Kontovel (Contovello) in Prosek (Prosecco). Obstaja pa v Trstu bar, restavracija Osmica, ki dela vseskozi. Poročam, ko se odpravimo tja.
DOMAČINI PLAČAJO MANJ KOT TURISTI?
Najbolj me je presenetilo, ko smo se z ladjo odpravili v Gradež (Grado). Naš cilj je bil otok Barabana, kjer stoji cerkev, notri pa kip črne Marije in rdečega hudiča. Že na ladji za Gradež smo tisti, ki še nimamo urejenega prebivališča v Trstu, in naši ljubljanski vikendaši plačali 20 evrov v eno smer, domačini pa pol manj. To me je prvič resno spodbudilo, da si moram čim prej urediti prebivališče in dokumente. Zaradi teh deset evrov. Sanja pa se mi ne, koliko bom plačala davka za čas od nakupa stanovanja do prijave. Prav gotovo več. A ker imam leto in pol časa, se mi do zdaj ni mudilo. Kako slovensko, da me deset evrov požene v akcijo!
Hkrati pa me je spomnilo na pitje kave v mestni kavarni v Dubrovniku. Tam domačini plačajo »domačo« ceno pijače, turisti pa več. Velja to tudi za Trst? Domači trači pravijo, da redni gostje v Caffè degli Specchi (Kavarna ogledal) na glavnem trgu plačajo manj od turistov. Ne vem, za kakšno razliko gre. Odkar živim v Trstu, še nisem bila tam. »Mi tja ne hodimo,« pogosto slišim domačine. No, tam ob aperol spritzu dobite zraven skoraj pol kosila. Vse skupaj pa stane skoraj toliko kot sam aperol v Sloveniji. Kjer zraven ne dobiš nič. Kar najbolj moti moje Tržačane, češ, kako je v Sloveniji vse drago in kako nič ne dajo zraven. Kako si upajo biti tako zelo pohlepni. Vem, da v Miljah (Muggia) (kamor tudi vozi Delfino Verde, ki nas je peljala v Gradež) velja podobno v starem delu mesta. Ene cene za domačine, višje za turiste. Česar vam uradno ne bo nihče potrdil.
TRST, KJER RAZLIKE V CENAH NISO TAKO OČITNE
Če sem v Ljubljani plačala kavo v centru vsaj enkrat več kot za Bežigradom, tu teh razlik med centrom in Svetim Jakobom, kjer živim, skorajda ni. Večinoma so pri nas pijače petdeset centov do maksimalno evra cenejše kot v centru. Za Koper, recimo, sem slišala, da imajo tisti s stalnim prebivališčem vsaj bolj prijazne cene v nekaterih mestnih garažah. Pošteno.
PORTOROŽ IN PIRAN: PLAČAMO VEČ, DOBIMO MANJ?
Ko sem se vozila na Festival slovenskega filma, sem prav po tržaško »padala dol« ob cenah parkiranja in zanič hrane. Kako lahko v nečem tako grdem, kot je Portorož, plačaš enormne cene? Vem, naivno. Ampak spalno turistično naselje se lahko pohvali le s pozicijo in pogledom na morje. Kar v Portorožu in Piranu mastno zaračunajo. Upam lahko le, da gostje bolje jedo, kot sem jaz v Portorožu. In da ne velja tista ljubljanska, češ, »turisti so enkrat tu in jih dajmo takrat ožet do konca«.
Ne vem, ali v teh naših obmorskih mestih sploh poteka debata na to temo. Prav bi bilo, da bi. Ali veljajo le tihi dogovori kot v mestni kavarni in kavarni ogledal v Dubrovniku in Trstu?
